Mednarodni center za etno-religiozno posredovanje (ICERM) je zavezan podpiranju trajnostnega miru v državah po vsem svetu in dobro se zavedamo prispevkov, ki jih lahko prispevajo naši starejši. ICERM je ustanovil Svetovni forum starejših izključno za starešine, tradicionalne vladarje/voditelje ali predstavnike etničnih, verskih, skupnostnih in domorodnih skupin. K prispevkom vabimo tiste, ki so preživeli osupljive tehnološke, politične in družbene spremembe. Potrebujemo njihovo pomoč pri uskladitvi teh sprememb z običajnimi zakoni in tradicijami. Iščemo njihovo modrost pri mirnem reševanju sporov, preprečevanju konfliktov, začetku dialoga in spodbujanju drugih nenasilnih metod reševanja konfliktov.

Kljub temu, ko smo raziskovali odgovore na posebna vodilna vprašanja za to sejo, je razočaranje videti, da imajo Združene države, kjer ima sedež naša organizacija, omejene poglede na človekove pravice starejših. Imamo civilne in kazenske zakone, ki jih ščitijo pred fizično in finančno zlorabo. Imamo zakone, ki jim pomagajo ohraniti nekaj avtonomije, tudi ko potrebujejo skrbnike ali druge, ki bi govorili namesto njih o omejenih vprašanjih, kot so zdravstveno varstvo ali finančne odločitve. Vendar nismo storili veliko, da bi izzvali družbene norme, ohranili vključenost starajočih se ljudi ali ponovno vključili tiste, ki so postali izolirani.

Najprej vse starejše od 60 let združimo v eno skupino, kot da so vsi enaki. Si predstavljate, če bi to naredili za vse, mlajše od 30 let? Premožna 80-letna ženska na Manhattnu, ki ima dostop do zdravstvene oskrbe in sodobne medicine, ima očitno drugačne potrebe kot 65-letni moški v agrarni Iowi. Tako kot si prizadevamo prepoznati, sprejeti in uskladiti razlike med ljudmi z različnimi etničnimi in verskimi ozadji, si ICERM prizadeva pritegniti starejše in druge marginalizirane ljudi v pogovore, ki jih zadevajo. Nismo pozabili, da kar prizadene nas, prizadene tudi njih. Res je, da morda ne bomo prizadeti na enak način, vendar vsak nas vpliva edinstveno in vsaka naša izkušnja je veljavna. Vzeti si moramo čas in pogledati dlje od starosti, saj na nek način diskriminiramo tudi na tej podlagi in ohranjamo same težave, ki jih želimo rešiti.

Drugič, v ZDA ščitimo starejše pred diskriminacijo, ko še delajo, vendar se zdi, da obstaja privolitev, ko gre za dostop do dobrin in storitev, zdravstvene oskrbe in socialne oskrbe. Do njih imamo lastne predsodke, ko niso »produktivni«. Zakon o invalidih Američanov jih bo zaščitil, ko se bodo njihove fizične omejitve zmanjšale in bodo morali krmariti po javnih prostorih, toda ali bodo imeli ustrezno zdravstveno in socialno oskrbo? Preveč je odvisno od dohodka in več kot ena tretjina našega starajočega se prebivalstva živi blizu zvezne ravni revščine. Število tistih z enakim finančnim načrtom za poznejša leta naj bi se le še povečevalo in to v času, ko se pripravljamo tudi na pomanjkanje delavcev.

Nismo prepričani, da bi dodatna zakonodaja spremenila večji del diskriminacije, ki ji opažamo starajoče se osebe, niti ne mislimo, da bi bila pripravljena v skladu z našo ustavo. Kot mediatorji in usposobljeni moderatorji vidimo priložnost za dialog in kreativno reševanje problemov, ko vključimo starajoče se prebivalstvo. Še vedno se moramo veliko naučiti o številnih različnih ljudeh, ki sestavljajo ta velik del svetovnega prebivalstva. Morda je to čas, da poslušamo, opazujemo in sodelujemo.

Tretjič, potrebujemo več programov, ki ohranjajo stike starajočih se s skupnostmi. Kjer so že izolirani, jih moramo ponovno vključiti s prostovoljstvom, mentorstvom in drugimi programi, ki jih spominjajo na njihovo vrednost in spodbujajo njihov nadaljnji prispevek, ne kot kazen, ampak kot priložnost. Imamo programe za otroke, ki bodo šele 18 let ostali otroci. Kje so enakovredni programi za 60- in 70-letnike, ki imajo morda tudi 18 ali več let časa za učenje in rast, zlasti kadar imajo odrasli pogosto več znanja in izkušenj, ki jih lahko delijo kot otroci v svojih 18 letih? Ne mislim trditi, da izobraževanje otrok nima nobene vrednosti, vendar zamujamo ogromne priložnosti, če ne opolnomočimo tudi starejših.

Kot je na šestem zasedanju izjavil predstavnik ameriške odvetniške zbornice, »mora biti konvencija o človekovih pravicah starejših več kot le zbiranje in določanje pravic. Spremeniti mora tudi družbeno paradigmo staranja.« (Mock, 2015). Ameriško združenje upokojencev se strinja in dodaja: "Z motnjami staranja – spreminjanjem pogovora o tem, kaj pomeni starati se – lahko sprožimo rešitve in izkoristimo vire, ki razvijajo delovno okolje, širijo trg in preoblikujejo naše skupnosti." (Collett, 2017). Vsega tega ne moremo storiti učinkovito, dokler ne izpodbijamo lastnih implicitnih predsodkov glede staranja, kar storimo s pomočjo spretne pomoči.

Nance L. Schick, Esq., Glavni predstavnik Mednarodnega centra za etno-versko posredovanje na sedežu Združenih narodov v New Yorku.