Novoodkriti dokumenti o armenskem genocidu

Nesporno dejstvo in zapisana zgodovina je, da je bilo v letih 1915–16 armensko ljudstvo, ki je živelo v Otomanskem cesarstvu, podvrženo genocidu. Če sedanja turška vlada zavrača zločin, storjen pred več kot stoletjem, postane sostorilec zločina. Ko človek ali država ne more sprejeti zločina, ki ga je zagrešil, morajo posredovati razvitejše države. To so države, ki dajejo velik poudarek kršitvam človekovih pravic in njihovo preprečevanje postaja jamstvo za mir. To, kar se je dogajalo v letih 1915-1916 v Otomanski Turčiji, je treba označiti kot zločin genocida, ki je predmet kazenske odgovornosti, saj je v skladu z vsemi členi konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Pravzaprav je Raphael Lemkin pripravil definicijo pojma »genocid« glede na zločine in kršitve, ki jih je zagrešila Otomanska Turčija leta 1915 (Auron, 2003, str. 9). Zato je treba mehanizme, ki spodbujajo preprečevanje zločinov, storjenih proti človečnosti, in njihovega prihodnjega dogajanja ter procese izgradnje miru doseči z obsodbo preteklih zločinov.       

Predmet raziskave je otomanski uradni dokument, ki obsega tri strani (f.3). Dokument je napisal turško ministrstvo za zunanje zadeve in je bil poslan drugemu oddelku, pristojnemu za zapuščeno premoženje, kot poročilo s podatki o trimesečni deportaciji (od 25. maja do 12. avgusta) (f.3). Vsebuje informacije o splošnih ukazih, organizaciji izgnanstva Armencev, procesu deportacij in cestah, po katerih so bili Armenci deportirani. Poleg tega vsebuje informacije o namenu teh dejanj, odgovornosti uradnikov med deportacijami, pomeni, da je Otomansko cesarstvo organiziralo izkoriščanje armenskega premoženja, pa tudi podrobnosti o procesu poturčenja Armencev z razdeljevanjem armenskih otrok turškim družinam in jih spreobrnil v islamsko vero (f.3)․

Gre za unikat, saj vsebuje naročila, ki prej niso bila vključena v druge dokumente. Posebej ima informacije o načrtu za naselitev Turkov v armenske hiše, ki so se izselile zaradi balkanske vojne. To je prvi uradni dokument Otomanskega cesarstva, ki uradno navaja vse, kar vemo že več kot stoletje. Tukaj je eno od teh edinstvenih navodil:

12. maj 331 (25. maj 1915), kriptogram: Takoj po izpraznitvi armenskih [vasi] je treba postopoma sporočiti število ljudi in imena vasi. Izpraznjene armenske kraje morajo ponovno naseliti muslimanski migranti, katerih skupine so osredotočene v Ankari in Konyi. Iz Konye jih je treba poslati v Adano in Diarbekir (Tigranakert), iz Ankare pa v Sivas (Sebastia), Cezarejo (Kayseri) in Mamuret-ul Aziz (Mezire, Harput). V ta namen je treba rekrutirane migrante napotiti na omenjena mesta. Ravno v trenutku prejema tega ukaza se morajo migranti iz zgoraj navedenih okolišev premikati po navedenih poteh in sredstvih. S tem sporočamo njegovo realizacijo. (f.3)

Če vprašamo ljudi, ki so preživeli genocid, ali preberemo njihove spomine (Svazlian, 1995), bomo prišli do številnih dokazov, ki so napisani na enak način, kot da so nas potiskali, deportirali, na silo jemali naše otroke, kradli naše hčere, dajemo naša zatočišča muslimanskim migrantom. To je dokaz priče, resničnost zapisana v spominu, ki se je prenašal iz roda v rod tako z govorjenjem kot tudi z genetskim spominom. Ti dokumenti so edini uradni dokazi o armenskem genocidu. Drugi pregledani dokument iz Matenadarana je kriptogram o zamenjavi Armencev (datirana 12. maja 1915 in 25. maja 1915 po gregorijanskem koledarju).

Posledično je treba upoštevati dve pomembni dejstvi. Armenci so morali oditi le v dveh urah po razglasitvi nadomestnega zakona. Torej, če je otrok spal, ga je bilo treba zbuditi, če je ženska rojevala, je morala na cesto in če je v reki plaval mladoletni otrok, je morala mati oditi, ne da bi počakala svojega otroka.

Po tem ukazu pri deportaciji Armencev ni bil določen določen kraj, taborišče ali smer. Nekateri raziskovalci poudarjajo, da pri preučevanju dokumentov, povezanih z armenskim genocidom, niso odkrili posebnega načrta. Vendar pa obstaja določen načrt, ki vsebuje informacije o premeščanju Armencev iz enega kraja v drugega, pa tudi ukaze, da jim med deportacijo zagotovijo hrano, namestitev, zdravila in druge osnovne potrebščine. Za premik na mesto B je potrebnih X časa, kar je razumno in človeško telo je sposobno preživeti. Tudi takega vodnika ni. Ljudi so neposredno izganjali iz hiš, jih neurejeno izganjali, smeri cest so občasno spreminjali, saj niso imeli končnega cilja. Drugi namen pa je bilo uničevanje ljudi in umiranje s preganjanjem in mučenjem. Vzporedno z razselitvijo je turška vlada izvedla registracijo z namenom organizacijskega ukrepa, tako da bi takoj po deportaciji Armencev odbor za ponovno naselitev migrantov »iskan ve asayiş müdüriyeti« lahko zlahka preselil turške migrante.

Glede mladoletnikov, ki so se morali obvezno poturčiti, je treba omeniti, da niso smeli oditi s starši. Bilo je na desettisoče armenskih sirot, ki so jokale v praznih hišah staršev in pod duševnim stresom (Svazlian, 1995).

Kar zadeva armenske otroke, ima zbirka Matenadaran kriptogram (29. junij, 331, kar je 12. julij 1915, kriptogram-telegram (şifre)). »Možno je, da bodo nekateri otroci ostali živi na poti v deportacijo in izgnanstvo. Da bi jih poučevali in izobraževali, jih je treba razporediti v takšna mesta in vasi, ki so finančno varna, med družine znanih ljudi, kjer ne živijo Armenci ...« (f.3).

Iz osmanskega arhivskega dokumenta (datiranega 17. septembra 1915) smo razbrali, da je bilo iz središča Ankare v Eskişehir deportiranih 733 (sedemsto triintrideset) armenskih žensk in otrok, iz Kalecika 257, iz Keskina pa 1,169 (DH.EUM). 2. Şb)․ To pomeni, da so otroci teh družin popolnoma osiroteli. Za kraje, kot sta Kalecik in Keskin, ki imata zelo majhno površino, je 1,426 otrok preveč. Po istem dokumentu smo ugotovili, da so bili omenjeni otroci razdeljeni islamskim organizacijam (DH.EUM. 2. Şb)․ Naj omenimo, da omenjeni dokument vsebuje podatke o otrocih, mlajših od pet let, glede na to, da je bil načrt turkifikacije armenskih otrok pripravljen za otroke, mlajše od pet let (Raymond, 2011). Logika tega načrta je bila skrb, da se bodo otroci, starejši od pet let, v prihodnosti spomnili podrobnosti zločina. Tako so bili Armenci brez otrok, brez doma, z duševnim in fizičnim trpljenjem. To je treba obsoditi kot zločin proti človeštvu. Da bi dokazali ta najnovejša razkritja, ob tej priložnosti citiramo iz ene same žice Ministrstva za notranje zadeve, spet iz zbirke Matenadaran.

15. julij 1915 (1915 28. julij). Uradno pismo: »V Osmanskem cesarstvu so bile vasi, naseljene z muslimani, majhne in zaostale, ker so bile oddaljene od civilizacije. To je v nasprotju z našim glavnim stališčem, po katerem je treba število muslimanov množiti in povečevati. Razviti je treba spretnosti trgovcev in obrtnikov. Zato je treba ponovno naseliti izpraznjene armenske vasi s prebivalci, ki so prej imeli od sto do sto petdeset hiš. Prijavite se takoj: Po njihovi naselitvi bodo vasi še vedno prazne za registracijo, tako da bodo pozneje tudi ponovno naseljene z muslimanskimi migranti in plemeni (f.3).

Kakšen sistem je torej obstajal za izvajanje zgoraj omenjenega odstavka? Nekoč je v Otomanskem cesarstvu obstajala posebna institucija z imenom »Direktorat za deportacije in ponovno naselitev«. Med genocidom je organizacija sodelovala s komisijo za brezlastniško lastnino. Izvedla je registracijo armenskih hiš in naredila ustrezne sezname. Tu je torej glavni razlog za deportacijo Armencev, zaradi katere je bil v puščavah uničen cel narod. Tako je prvi primer deportacije datiran z aprilom 1915, zadnji dokument, ki ga imamo pri roki, pa je z datumom 22. oktober 1915. Končno, kdaj je bil začetek ali konec deportacije oziroma kakšna je bila končna točka?

Ni jasnosti. Znano je le eno dejstvo, da so ljudi nenehno vozili, spreminjali smeri, število skupin in celo člane skupine: mlada dekleta posebej, odrasle, otroke, otroke do pet let, vsako skupino posebej. In na poti so bili nenehno prisiljeni k spreobrnjenju.

Tajni ukaz, ki ga je podpisal Talyat Pasha, z datumom 22. oktober, je bil poslan v 26 provinc z naslednjimi informacijami: »Talyat ukazuje, če pride do kakršnih koli primerov spreobrnitve po izgonu, če so njihove prošnje odobrene s strani glavnega štaba, je treba njihovo premestitev razveljaviti in če je njihova posest že predana drugemu migrantu, jih je treba vrniti prvotnemu lastniku. Spreobrnitev takih ljudi je sprejemljiva« (DH. ŞFR, 1915).

To torej kaže, da so bili državni mehanizmi zaplembe armenskih državljanov v Otomanskem cesarstvu izdelani prej, kot bi bila Turčija povlečena v vojno. Takšna dejanja proti armenskim državljanom so bila dokaz teptanja temeljnega zakona države, kot je razglašen v ustavi. V tem primeru so originalni dokumenti Otomanskega cesarstva lahko nedvomni in verodostojni dokazi za proces rehabilitacije poteptanih pravic žrtev armenskega genocida.