Medversko sodelovanje: povabilo za vsa prepričanja

Interfaith Cooperation: An Invitation for All Beliefs na radiu ICERM je bilo predvajano v soboto, 13. avgusta 2016 ob 2. uri po vzhodnem času (New York).

Poletna serija predavanj 2016

Tema: "Medversko sodelovanje: povabilo za vsa prepričanja"

Gostujoči predavatelj: Elizabeth Sink, Oddelek za komunikacijske študije, Državna univerza Colorado

Sinopsis:

To predavanje se osredotoča na eno tistih velikih stvari, o katerih nam pravijo, da se NIKOLI ne smemo pogovarjati v vljudnem pogovoru. Ne, čeprav je volilno leto, predavanje ni o politiki ali denarju. Elizabeth Sink govori o veri, natančneje o medverskem sodelovanju. Začne z delitvijo svoje zgodbe in osebnega deleža, ki ga ima pri tem delu. Nato pove, kako študentje v njenem kampusu na državni univerzi Colorado pogumno prestopajo meje vere in prepričanja ter spreminjajo zgodbe, ki jih najpogosteje slišimo o veri v ZDA.

Zapis predavanja

Moja današnja tema je ena tistih velikih stvari, o katerih se NIKOLI ne smemo pogovarjati v vljudnem pogovoru. Ne, čeprav je volilno leto, se ne bom osredotočal na politiko, denar. In čeprav bi lahko bilo veliko bolj razburljivo, tudi to ne bo seks. Danes bom govoril o veri, natančneje o medverskem sodelovanju. Začel bom z delitvijo svoje zgodbe in osebnega deleža, ki ga imam pri tem delu. Nato bom delil, kako študentje v mojem kampusu na univerzi Colorado State pogumno prestopajo meje vere in prepričanja ter spreminjajo zgodbe, ki jih najpogosteje slišimo o veri v Ameriki.

V svojem življenju sem zasedel veliko, na videz nasprotujočih si verskih identifikacij. Če povzamem čim bolj jedrnato: do 8. leta nisem imela nobene zveze, v prijateljičini cerkvi so me napeljali odlični krofi. Hitro sem se odločil, da je cerkev moja stvar. Pritegnile so me skupine ljudi, ki skupaj pojejo, skupni rituali in resnično poskušajo narediti svet boljši. Postal sem pobožen kristjan, nato še posebej katoličan. Moja celotna družbena identiteta je bila zakoreninjena v mojem krščanstvu. Večkrat na teden sem šel v cerkev, pomagal ustanoviti srednješolsko mladinsko skupino skupaj s svojimi vrstniki in pomagal naši skupnosti pri različnih službenih projektih. Dobre stvari. Toda tu se je moje duhovno potovanje začelo precej grdo obračati.

Dolga leta sem se odločal za zelo fundamentalistično prakso. Kmalu sem se začel smiliti nekristjanom: zanikal sem njihova prepričanja in jih v večini primerov poskušal odkrito spreobrniti – da bi jih rešil pred njimi samimi. Na žalost sem bila za takšno vedenje pohvaljena in nagrajena (in sem prvorojenka), tako da je to samo še okrepilo mojo odločenost. Nekaj ​​let pozneje sem med usposabljanjem za mladinsko pastirstvo doživel zelo globoko izkušnjo spreobrnjenja, ko sem se zavedel, kakšen ozkogled in ozkosrčen človek sem postal. Počutila sem se ranjeno in zmedeno in sledila sem velikemu nihalu življenja, za svojo bolečino in vsako zlo na svetu krivila religijo.

Deset let po tem, ko sem zapustil vero, tekel in kričal, sem ugotovil, da sem spet hrepenel po »cerkvi«. To je bila majhna nazobčana tabletka, ki sem jo moral pogoltniti, še posebej, ker sem se identificiral kot ateist. Govorite o neki kognitivni disonanci! Ugotovil sem, da iščem prav to, kar me je prvotno pritegnilo pri 8 letih – optimistično skupino ljudi, ki želijo narediti svet boljši.

Torej trideset let po tem, ko sem pojedel svoj prvi cerkveni krof in potoval skozi zelo zapleteno duhovno potovanje do sedaj – trenutno se identificiram kot humanist. Potrjujem človeško odgovornost, da vodi smiselno in etično življenje, ki lahko pripomore k večjemu dobremu človeštva, brez predpostavke o Bogu. V bistvu je to enako kot ateist, vendar z moralnim imperativom.

In, verjemite ali ne, spet sem obiskovalec cerkve, vendar "cerkev" zdaj izgleda nekoliko drugače. Našel sem nov duhovni dom v Unitaristični univerzalistični cerkvi, kjer vadim tik ob zelo izbrani skupini ljudi, ki se identificirajo kot »ozdravljeni verniki«, budisti, ateisti, ponovno rojeni kristjani, pogani, Judje, agnostiki itd. ne povezuje vera, temveč vrednote in dejanja.

Svojo zgodbo delim z vami zato, ker me je preživljanje časa v vseh teh različnih identitetah navdihnilo, da sem začel s programom medverskega sodelovanja na svoji univerzi.

To je torej moja zgodba. To je lekcija – religija povzema najboljše in najslabše potenciale človeštva – in naši odnosi, zlasti naši odnosi med veroizpovedmi, so tisti, ki statistično nagnejo tehtnico v pozitivno smer. V primerjavi z drugimi industrializiranimi državami so ZDA ene najbolj religioznih držav – 60 % Američanov pravi, da jim je njihova vera zelo pomembna. Mnogi verni ljudje so resnično vloženi v to, da bi svet postal boljši. Pravzaprav je polovica ameriškega prostovoljstva in človekoljubja versko utemeljena. Na žalost smo mnogi izmed nas vero občutili kot zatiralno in žaljivo. V zgodovini se je religija v vseh kulturah uporabljala na grozljive načine za podjarmljanje ljudi.

Kar vidimo, da se trenutno dogaja v ZDA, je premik in vedno večji prepad (zlasti v politiki) med tistimi, ki se imajo za verne, in tistimi, ki se nimajo. Zaradi tega obstaja težnja, da obtožujemo drugo stran, ohranjamo stigme drug o drugem in se izoliramo drug od drugega, kar le še povečuje razkol. To je posnetek našega sedanjega obdobja in NI sistem, ki vodi v zdravo prihodnost.

Zdaj bi rad našo pozornost za trenutek usmeril na »DRUGO« stran te ločnice in vam predstavil najhitreje rastočo versko demografijo v Ameriki. To kategorijo pogosto imenujemo "duhovni, vendar ne-religiozni, "nepovezani" ali "brez", nekakšen splošni izraz, ki vključuje agnostike, ateiste, humaniste, spirituale, pogane in tiste, ki trdijo, da "nič v posebej." »Nepovezana 1/5 Američanov in 1/3 odraslih, mlajših od 30 let, je versko nepovezanih, kar je najvišji odstotek v zgodovini Pew Research.

Trenutno se približno 70 % Američanov v ZDA opredeljuje za kristjane, pravkar sem omenil, da se jih približno 20 % opredeljuje za »nepovezane«. Ostalih 10 % vključuje tiste, ki se identificirajo kot Judje, muslimani, budisti, hindujci in drugi. Med temi kategorijami obstajajo stigme, ki nam pogosto preprečujejo, da bi verjeli, da imamo drug z drugim kaj skupnega. O tem lahko govorim osebno. Med pripravami na ta govor, kjer bi se »religiozno izpostavil« kot nekristjan, sem se srečal iz oči v oči s temi stigmami. Sram me je bilo, da sem spremenil svojo zvestobo in sem zdaj prištet med tiste, ki sem jih nekoč objektiviziral, pomiloval in naravnost ustrahoval. Čutil sem strah, da bosta moja družina in skupnost, v kateri sem odraščal, razočarani nad menoj, in strah, da bom izgubil verodostojnost med svojimi bolj vernimi prijatelji. In ko se soočam s temi občutki, lahko zdaj vidim, kako vedno vlagam dodatno vnemo v vsa svoja medverska prizadevanja, tako da ko/če boste morda izvedeli za mojo identiteto, bi jo prijazno prezreli, zaradi vsega mojega dobrega dela narediti. (sem 1^st rojen, lahko poveš)?

Nisem želel, da bi se ta govor sprevrgel v moj “verski izlet”. Ta ranljivost je zastrašujoča. Ironično je, da sem bil inštruktor javnega nastopanja zadnjih 12 let – poučujem o zmanjševanju anksioznosti, a kljub temu sem trenutno dobesedno na ravni boja ali bega in strahu. Toda ta čustva poudarjajo, kako pomembno je to sporočilo.

Ne glede na to, kje v duhovnem spektru se znajdete, vas izzivam, da spoštujete lastna prepričanja in se zavedate lastne pristranskosti, in kar je najpomembnejše – naj vas vaše prepričanje in pristranskost ne preprečita, da bi stopili čez meje vere in se angažirali. NI v našem najboljšem interesu (individualno ali kolektivno), da OSTANEMO v tem prostoru obtoževanja in izolacije. Vzpostavljanje odnosov z ljudmi različnih prepričanj ima statistično najbolj pozitiven učinek pri zdravljenju konfliktov.

Poglejmo torej, kako lahko začnemo spoštljivo sodelovati.

V bistvu medversko/ali medversko sodelovanje temelji na načelu verskega pluralizma. Nacionalna organizacija, imenovana Medversko mladinsko jedro, definira verski pluralizem kot:

• spoštovanje različnih verskih in neverskih identitet ljudi,
• Medsebojno navdihujoči odnosi med ljudmi različnih okolij,
• in Skupno delovanje za skupno dobro.

Medversko sodelovanje je praksa verskega pluralizma. Sprejemanje pluralistične miselnosti omogoča mehčanje namesto utrjevanja perspektiv. To delo nas uči veščin, kako preseči zgolj toleranco, uči nas novega jezika in z njim lahko spreminjamo ponavljajoče se zgodbe, ki jih slišimo v medijih, od konflikta do sodelovanja. Z veseljem delim naslednjo medversko zgodbo o uspehu, ki se dogaja v mojem kampusu.

Sem visokošolski inštruktor na področju komunikologije, zato sem se obrnil na več oddelkov na svoji javni univerzi in prosil za podporo akademskega tečaja o medverskem sodelovanju, končno pa so spomladi 2015 skupnosti življenja in učenja naše univerze sprejele mojo ponudbo . Z veseljem poročam, da sta bila v prejšnjem semestru poskusno izvedena dva medverska razreda, v katera je bilo vključenih 25 študentov. Natančneje, učenci v teh razredih, identificirani kot evangeličanski kristjani, kulturni katoličani, "nekakšni" mormoni, ateisti, agnostiki, muslimani in nekateri drugi. To so sol zemlje, dobrodelneži.

Skupaj smo se odpravili na izlete v islamske in judovske bogoslužne hiše. Učili smo se od gostujočih govornikov, ki so delili svoje težave in radosti. Spodbujali smo trenutke prepotrebnega razumevanja tradicij. V nekem razredu sta na primer prišla dva moja velika prijatelja iz Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in odgovorila na vsako posamezno vprašanje, ki jima ga je postavila moja vneta skupina 19-letnikov. To ne pomeni, da so vsi zapustili sobo v dogovoru, to pomeni, da smo sobo zapustili s pristnim razumevanjem. In svet potrebuje več tega.

Študenti so razmišljali o težkih vprašanjih, kot je "Ali se vse religije skrčijo na isto?" (Ne!) in »Kako naj gremo naprej, ko smo šele ugotovili, da ne moremo tako imeti prav?"

Kot razred smo tudi postregli. V sodelovanju z več drugimi študentskimi verskimi skupinami smo izvedli neverjetno uspešno storitev »medverskega zahvalnega dne«. S finančno podporo našega lokalnega medverskega sveta Fort Collins in drugih organizacij so študentje za več kot 160 ljudi skuhali košer obrok za zahvalni dan brez glutena z vegansko izbiro.

Ob koncu semestra so študentje komentirali:

»… Nikoli se nisem zavedal, da je veliko ateistov, ker nisem vedel, da so ateisti videti tako kot jaz. Iz neznanega razloga sem mislil, da bi ateist izgledal kot nori znanstvenik.«

"Presenečen sem bil, da sem bil dejansko jezen na svoje sošolce zaradi nekaterih stvari, v katere so verjeli ... To je bilo nekaj, kar me je nagovorilo, ker sem ugotovil, da sem bolj pristranski, kot sem mislil."

"Medverje me je naučilo, kako živeti na mostu med različnimi religijami in ne na drugi strani ene."

Na koncu je program uspešen z vidika študentov in uprave; in se bo nadaljevalo z upanjem na širitev v naslednjih nekaj letih.

Upam, da sem danes poudaril, da je v nasprotju s splošnim prepričanjem vera stvar, o kateri bi se morali pogovarjati. Ko se začnemo zavedati, da se ljudje VSEH prepričanj trudijo po svojih najboljših močeh živeti etično in moralno, se zgodba spremeni. Skupaj smo boljši.

Izzivam te, da se spoprijateljiš z osebo z drugačnimi duhovnimi prepričanji kot ti in skupaj spremenita zgodbo. In ne pozabite na krofe!

Elizabeth Sink prihaja iz srednjega zahoda, kjer je leta 1999 diplomirala iz interdisciplinarnih komunikacijskih študij na kolidžu Aquinas v Grand Rapidsu v Michiganu. Leta 2006 je zaključila magistrski študij komunikacijskih študij na univerzi Colorado State University in od takrat tam poučuje.

Njena trenutna štipendija, poučevanje, program in razvoj kurikuluma upošteva našo trenutno kulturno/socialno/politično krajino in napreduje v progresivnih načinih komunikacije med različnimi verskimi/nereligioznimi ljudmi. Zanimajo jo načini, kako državljansko visokošolsko izobraževanje vpliva na motivacijo študentov za vključevanje v svoje skupnosti, zaznavanje lastnih pristranskih in/ali polariziranih pogledov, razumevanje samoučinkovitosti in procese kritičnega mišljenja.