Živeti skupaj v miru in harmoniji: pozdravne besede na konferenci

Dobrodošli! Vesel in počaščen sem, da sem tukaj z vami. Hvala, ker ste se nam danes pridružili. Čaka nas navdihujoč in fascinanten program.

Toda preden začnemo, bi rad z vami delil nekaj misli. Ljudje se nagibamo k temu, da vidimo, da smo sestavljeni iz mesa in krvi, kosti in kit, draperije oblačil, pramenov las, ki jih udarjajo razmere, ki so izven našega nadzora.

Drug drugega imamo za navadne pege v množici; potem pride na sceno Gandhi ali Emerson, Mandela, Einstein ali Buda in svet je v strahu, saj verjame, da nikakor ne morejo biti sestavljeni iz iste stvari kot ti in jaz.

To je nesporazum, kajti v resnici besede in dejanja tistih, ki jih občudujemo in častimo, ne pomenijo nič, če jih ne razumemo. In ne bi mogli dojeti njihovega pomena, če ne bi bili že pripravljeni videti resnic, ki jih učijo, in jih narediti za svoje.

Smo veliko več, kot si mislimo – Fasete istega sijočega dragulja. Vendar to ni vedno takoj očitno.

Primer ... Prejšnjega maja je Wall Street Journal objavil članek, katerega soavtor je ameriški svetovalec za nacionalno varnost, generalpolkovnik McMasters. Izstopal je en stavek:

pisalo je: "svet ni globalna skupnost, ampak arena za narode, nevladne akterje in podjetja, ki sodelujejo in tekmujejo za prednost."

Na srečo samo zato, ker nekdo na položaju nekaj reče, še ne pomeni, da je res.

Poglej okoli sebe ljudi v tej sobi. Kaj vidiš? Vidim moč, lepoto, odpornost, prijaznost. Vidim človečnost.

Vsak od nas ima zgodbo, ki nas je začela na poti, ki nas je pripeljala do tega, da smo danes tukaj.

Svojega bi rad delil z vami. Pred tridesetimi leti so me povabili, da pomagam staroselcem, ki so imeli nevarne odpadke in staro strelivo, ki je onesnažilo njihovo zemljo. Obet me je ponižal. Nato sem na poti domov videl nalepko na odbijaču z napisom "Če bodo privrženci vodili, bodo sledili tudi voditelji." Torej, opravil sem delo.

Kasneje je služil na področju konfliktov in stabilizacije krhkih držav po vsem svetu z ZN, vladami, vojskami, donatorskimi agencijami in celo vrsto humanitarnih organizacij.

Približno tretjino svojega časa sem preživel na sestankih z vodstvom države gostiteljice, trgovci z orožjem, veleposlaniki, trgovci z ljudmi, poveljstvom oboroženih sil, verskimi voditelji, gospodarji drog/vojne in direktorji misij.

Drug od drugega smo se veliko naučili in verjamem, da smo dosegli nekaj dobrega. Kar pa je v meni pustilo neizbrisen pečat, je čas, ki sem ga preživel zunaj teh dvoran, na drugi strani okenskega stekla.

Tam ljudje vsak dan, ki pogosto živijo v najbolj groznih in najnevarnejših okoljih brez delujoče vlade, le občasnega dostopa do hrane, čiste vode ali goriva, nenehno ogroženi, postavljajo svoje stojnice na tržnici, sadijo pridelke, skrbijo za otroke , pasel živali, nosil drva.

Kljub temu, da so vsak dan delali dolge ure v obupnih okoliščinah, so našli načine, kako so sodelovali, da bi pomagali sebi, svojim sosedom in, kar je najpomembneje, tujcem.

Na velike in majhne načine odpravljajo nekatere najbolj nepremostljive, nerešljive težave na svetu. Delijo tisto, kar vedo in tisto malo, kar imajo, z drugimi, razseljenimi zaradi vojne, mešetarjev, družbenih pretresov in celo tujcev iz tujine, ki pogosto nesposobno poskušajo pomagati.

Njihovi vztrajnosti, radodarnosti, ustvarjalnosti in gostoljubnosti ni para.

Oni in njihova diaspora so najbolj dragoceni učitelji. Tako kot ti drug drugemu prižigata sveče, preganjata temo in povezujeta svet s svetlobo.

To je narava svetovne skupnosti. WSJ me lahko citira o tem.

Za konec bi rad parafraziral dr. Ernesta Holmesa iz leta 1931:

»Ugotovite, da je svet dober. Na vsakega moškega ali žensko glejte kot na razvijajočo se dušo. Naj se vaš um umiri s tisto človeško modrostjo, ki zavrača laži, ki nas ločujejo, in naj postane obdarjen z močjo, mirom in uravnovešenostjo, ki nas lahko združijo v celovitost.«