Fenomen množične miselnosti

Eden glavnih dejavnikov, ki pogosto spodbujajo etno-verske konflikte v državah po vsem svetu, je mogoče pripisati smrtonosnemu pojavu množične miselnosti, slepega verovanja in poslušnosti. V mnogih državah imajo nekateri ljudje vnaprej zasnovano idejo, da so pripadniki nekaterih etničnih ali verskih skupin preprosto njihovi sovražniki. Mislijo, da se iz njih nikoli ne bo izcimilo nič dobrega. To so posledice dolgo nakopičenih zamer in predsodkov. Kot opažamo, se takšne zamere vedno manifestirajo v obliki nezaupanja, ostre nestrpnosti in sovraštva. Obstajajo tudi nekateri pripadniki določenih verskih skupin, ki se brez razloga nočejo družiti, živeti, posedati ali celo rokovati s pripadniki drugih verskih skupin. Če te ljudi prosimo, da pojasnijo, zakaj se tako obnašajo, morda nimajo konkretnih razlogov ali razlage. Preprosto vam bodo rekli: »tako so nas učili«; »so drugačni od nas«; »nimamo istega sistema prepričanj«; »govorijo drug jezik in imajo drugačno kulturo«.

Vsakič, ko poslušam te komentarje, sem popolnoma razočarana. V njih je videti, kako je posameznik podvržen in obsojen na uničujoč vpliv družbe, v kateri živi.

Namesto da bi pristal na takšna prepričanja, bi se moral vsak človek zazreti vase in se vprašati: če mi moja bližnja družba pravi, da je drugi zloben, manjvreden ali sovražnik, kaj si mislim jaz, ki sem razumno bitje? Če ljudje govorijo negativne stvari proti drugim, na kakšni osnovi naj temeljim na lastni presoji? Ali me prevzamejo besede ljudi ali sprejemam in spoštujem druge kot človeška bitja, kot sem jaz, ne glede na njihovo versko prepričanje ali etnično pripadnost?

V svoji knjigi z naslovom, Neodkriti jaz: dilema posameznika v sodobni družbi, Carl Jung [i] trdi, da je »veliko individualnega življenja ljudi v družbi podjarmil kulturni trend k množičnemu razmišljanju in kolektivizmu«. Jung opredeljuje množično miselnost kot »reduciranje posameznikov na anonimne enako misleče enote človeštva, ki jih propaganda in oglaševanje manipulirata, da izpolnijo katero koli funkcijo, ki jo od njih zahtevajo tisti na oblasti«. Duh množične miselnosti lahko razvrednoti in minimalizira posameznika, 'da se počuti ničvrednega, čeprav človeštvo kot celota napreduje'. Množičnemu človeku primanjkuje samorefleksije, v svojem vedenju je infantilen, »nerazumen, neodgovoren, čustven, nestalen in nezanesljiv«. V množici posameznik izgubi svojo vrednost in postane žrtev »-izmov«. Ker množični človek ne kaže odgovornosti za svoja dejanja, brez premisleka zlahka zagreši grozljive zločine in postaja vse bolj odvisen od družbe. Takšen odnos lahko povzroči katastrofalne posledice in konflikte.

Zakaj je množičnost katalizator etno-verskih konfliktov? To pa zato, ker nam družba, v kateri živimo, mediji ter nekatere etnične in verske skupine predstavljajo samo eno stališče, eno samo razmišljanje in ne spodbujajo resnega spraševanja in odprte razprave. Drugi načini razmišljanja - ali interpretacije - so prezrti ali očrniti. Razum in dokaze se ponavadi zavrača ter spodbuja slepo verovanje in poslušnost. Tako je umetnost spraševanja, ki je osrednjega pomena za razvoj kritične sposobnosti, zakrnela. Druga mnenja, sistemi prepričanj ali načini življenja, ki so v nasprotju s tem, kar skupina verjame, so agresivno in ostro zavrnjeni. Takšna miselnost je očitna v naših sodobnih družbah in je povzročila nesporazume med različnimi etničnimi in verskimi skupinami.

Odnos množičnega razmišljanja je treba nadomestiti z nagnjenostjo uma k dvomom, pregledovanju in razumevanju, zakaj bi se nekatera prepričanja morala držati ali opustiti. Posamezniki morajo biti aktivno vključeni in ne zgolj pasivno slediti in se držati pravil. Morajo prispevati ali dajati za splošno dobro, ne pa samo trošiti in pričakovati, da bodo dobili več.

Da bi spremenili takšno miselnost, je treba razsvetliti vsak um. Kot bo rekel Sokrat, da »nepreiskano življenje človeku ni vredno živeti«, se mora posameznik preizprašati samega sebe, prisluhniti svojemu notranjemu glasu in biti dovolj pogumen, da uporabi razum, preden spregovori ali ukrepa. Po Immanuelu Kantu je »razsvetljenstvo človekov izstop iz njegove nezrelosti, ki si jo je sam naložil. Nezrelost je nezmožnost uporabe lastnega razumevanja brez vodstva drugega. Ta nezrelost se vsili sama od sebe, kadar njen vzrok ni v pomanjkanju razumevanja, temveč v pomanjkanju odločnosti in poguma, da bi jo uporabili brez vodstva drugega. Sapere Aude! [drznite si vedeti] "Imejte pogum in uporabite lastno razumevanje!" – to je moto razsvetljenstva«[ii].

Tej množični miselnosti se lahko učinkovito upre le oseba, ki razume svojo individualnost, pravi Carl Jung. Spodbuja raziskovanje »mikrokozmosa – odraz velikega kozmosa v malem«. Moramo počistiti lastno hišo, jo narediti v redu, preden lahko nadaljujemo s spravljanjem drugih in preostalega sveta, ker "Nemo dat quod non habet«, »nihče ne da tistega, česar nima«. Prav tako moramo razviti odnos poslušanja, da bi bolj prisluhnili ritmu svojega notranjega bitja ali glasu duše in manj govorili o drugih, ki ne delijo istih sistemov prepričanj z nami.

Ta medverski program sobotnih umikov vidim kot priložnost za samorefleksijo. Nekaj, kar sem v knjigi, ki sem jo izdal leta 2012, nekoč poimenoval Delavnica Glas duše. Umik, kot je ta, je zlata priložnost za prehod od odnosa množičnega razmišljanja k refleksivni individualnosti, od pasivnosti k aktivnosti, od učenca do vodenje in od odnosa prejemanja do odnosa dajanja. Z njo smo ponovno povabljeni, da iščemo in odkrivamo svoje potenciale, bogastvo rešitev in zmožnosti, ki so vgrajene v nas, in so potrebne za reševanje konfliktov, mir in razvoj držav po svetu. Zato smo povabljeni, da se osredotočimo z »zunanjega« – kar je zunaj – na »notranje« – na to, kar se dogaja v nas. Rezultat te prakse je doseči metanoja, spontani poskus psihe, da se ozdravi neznosnega konflikta tako, da se stopi in nato ponovno rodi v bolj prilagodljivi obliki [iii].

Sredi toliko motenj in privlačnosti, obtožb in obtoževanj, revščine, trpljenja, pregrehe, kriminala in nasilnih konfliktov v mnogih državah po vsem svetu, delavnica Glas duše, kamor nas vabi ta umik, ponuja edinstveno priložnost za odkrivanje lepote in pozitivne realnosti narave, ki jih vsak človek nosi v sebi, ter moč »življenja duše«, ki nas nežno nagovarja v tišini. Zato vas vabim, da se »poglobite v notranje svetišče lastnega bitja, stran od vsega hitenja in tako imenovanih privlačnosti zunanjega življenja ter v tišini prisluhnete glasu duše, slišite njene prošnje. , spoznati njegovo moč«[iv]. »Če je um napolnjen z visokimi spodbudami, lepimi načeli, kraljevskimi, veličastnimi in dvigajočimi prizadevanji, glas duše govori in zlo in slabosti, porojene iz nerazvite in sebične strani naše človeške narave, ne morejo priti noter, zato bodo izumrejo«[v].

Vprašanje, ki vam ga želim zapustiti, je: Kakšen prispevek bi morali dati kot državljani s pravicami, odgovornostmi in obveznostmi (in ne samo vlada, niti naši etnični ali verski voditelji ali drugi, ki imajo javne funkcije)? Z drugimi besedami, kaj bi morali narediti, da bi naš svet postal boljši?

Razmislek o tovrstnih vprašanjih vodi do zavedanja in odkrivanja našega notranjega bogastva, zmožnosti, talentov, moči, namena, hrepenenj in vizij. Namesto da čakamo na vlado, da ponovno vzpostavi mir in enotnost, bomo dobili navdih, da začnemo bika prijeti za roge, da bi si prizadevali za odpuščanje, spravo, mir in enotnost. S tem se naučimo biti odgovorni, pogumni in aktivni ter manj časa namenjamo pogovorom o slabostih drugih ljudi. Kot pravi Katherine Tingley, »za trenutek pomislite na stvaritve genialnih mož. Če bi se ustavili in se v dvomih obrnili nazaj takrat, ko se jih je dotaknil božanski impulz, ne bi imeli nobene velike glasbe, nobenih čudovitih slik, nobene navdihnjene umetnosti in nobenih čudovitih izumov. Te čudovite, dvigujoče, ustvarjalne sile izvirajo iz človekove božanske narave. Če bi vsi živeli v zavesti in prepričanju o lastnih velikih zmožnostih, bi se morali zavedati, da smo duše in da imamo tudi mi božanske privilegije, ki daleč presegajo vse, kar vemo ali celo mislimo. Vendar jih zavržemo, ker niso sprejemljivi za naš omejeni, osebni jaz. Ne ujemajo se z našimi vnaprejšnjimi predstavami. Tako pozabljamo, da smo del božanske sheme življenja, da je smisel življenja svet in si dovolimo, da odplavamo nazaj v vrtinec nerazumevanja, napačnih predstav, dvoma, nesreče in obupa« [vi] .

Delavnica Glas duše nam bo pomagala preseči nesporazume, obtožbe, očitke, spopade, etno-verske razlike in se pogumno zavzeti za odpuščanje, spravo, mir, harmonijo, enotnost in razvoj.

Za nadaljnje branje o tej temi glejte Ugorji, Basil (2012). Od kulturne pravičnosti do medetničnega posredovanja: Razmislek o možnosti etno-verskega posredovanja v Afriki. Colorado: Outskirts Press.

Reference

[i] Carl Gustav Jung, švicarski psihiater in utemeljitelj analitične psihologije, je menil, da je individuacija, psihološki proces povezovanja nasprotij, vključno z zavestnim in nezavednim, ob ohranjanju njihove relativne avtonomije, potreben, da človek postane celota. Za podrobno branje o teoriji množičnega razmišljanja glej Jung, Carl (2006). Neodkriti jaz: problem posameznika v sodobni družbi. Nova ameriška knjižnica. strani 15–16 ; preberite tudi Jung, CG (1989a). Spomini, sanje, razmišljanja (Rev. ed., C. Winston & R. Winston, Trans.) (A. Jaffe, Ed.). New York: Random House, Inc.

[ii] Immanuel Kant, Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo? Konigsberg v Prusiji, 30. september 1784.

[iii] Iz grškega μετάνοια je metanoja sprememba uma ali srca. Preberite psihologijo Carla Junga, op cit.

[iv] Katherine Tingley, Sijaj duše (Pasadena, Kalifornija: Theosophical University Press), 1996, citat iz prvega poglavja knjige z naslovom: “The Voice of the Soul”, na voljo na: http://www.theosociety.org/pasadena/splendor/spl-1a .htm. Katherine Tingley je bila vodja Teozofskega društva (takrat imenovanega Univerzalno bratstvo in Teozofsko društvo) od leta 1896 do 1929 in se je spominjamo zlasti po svojem izobraževalnem in družbenem reformnem delu, osredotočenem na mednarodnem sedežu Društva v Point Loma v Kaliforniji.

[V] Prav tam.

[Vi] Prav tam.