Radikalizem in terorizem na Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki
Minimalizem
Ponovno oživljanje radikalizacije v islamski veri v 21st Stoletju se je dobro izkazalo na Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki, zlasti od poznih 2000-ih. Somalija, Kenija, Nigerija in Mali prek Al Šababa in Boko Harama podpirajo teroristične dejavnosti, ki simbolizirajo to radikalizacijo. Al Kaida in ISIS predstavljata to gibanje v Iraku in Siriji. Radikalni islamisti so izkoristili šibke mehanizme upravljanja, šibke državne institucije, široko razširjeno revščino in druge obžalovanja vredne družbene razmere, da bi skušali institucionalizirati islam v podsaharski Afriki in na Bližnjem vzhodu. Upadajoča kakovost vodenja, upravljanja in ponovno oživljajoče sile globalizacije so spodbudile oživitev islamskega fundamentalizma v teh regijah z glasnimi posledicami za nacionalno varnost in gradnjo države, zlasti v večetničnih in verskih družbah.
Predstavitev
Od Boko Harama, islamske militantne skupine, ki deluje v severovzhodni Nigeriji, Kamerunu, Nigru in Čadu, do Al Šababa v Keniji in Somaliji, Al Kaide in ISIS v Iraku in Siriji, podsaharski Afriki in na Bližnjem vzhodu je prišlo do hude oblike islamska radikalizacija. Teroristični napadi na državne institucije in civilno prebivalstvo ter popolna vojna v Iraku in Siriji, ki jo je sprožila Islamska država v Iraku in Siriji (ISIS), že več let povzročajo nestabilnost in negotovost v teh regijah. Od skromnega nejasnega začetka so bile te militantne skupine zasidrane kot kritična komponenta motenj v varnostni arhitekturi Bližnjega vzhoda in podsaharske Afrike.
Korenine teh radikalnih gibanj so vgrajene v skrajna verska prepričanja, ki so jih sprožile obžalovanja vredne socialno-ekonomske razmere, šibke in krhke državne institucije ter neučinkovito upravljanje. V Nigeriji je nesposobnost političnega vodstva omogočila fermentacijo sekte v mogočno militantno skupino z zunanjimi povezavami in notranjo utrditvijo, ki je bila dovolj močna, da je od leta 2009 uspešno izzivala nigerijsko državo (ICG, 2010; Bauchi, 2009). Odporna vprašanja revščine, ekonomskega pomanjkanja, brezposelnosti mladih in napačne razporeditve gospodarskih virov so bila plodna tla za razmnoževanje radikalizma v Afriki in na Bližnjem vzhodu (Padon, 2010).
Ta prispevek trdi, da so šibke državne institucije in obžalovanja vredne gospodarske razmere v teh regijah ter navidezna nepripravljenost političnega vodstva, da ovrže indekse upravljanja, podprt s silami globalizacije, lahko radikalni islam tu še dlje časa. Posledice so, da se lahko nacionalna varnost ter svetovni mir in varnost poslabšata, saj migrantska kriza v Evropi traja. Prispevek je razdeljen na med seboj povezane dele. Z začetnim uvodom, povezanim s konceptualnim raziskovanjem islamske radikalizacije, tretji in četrti del razkrivata radikalna gibanja v podsaharski Afriki oziroma na Bližnjem vzhodu. Peti del preučuje posledice radikalnih gibanj na regionalno in globalno varnost. V zaključku so povezane zunanjepolitične možnosti in nacionalne strategije.
Kaj je islamska radikalizacija?
Družbenopolitični izbruhi, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu ali v muslimanskem svetu in Afriki, so precej zgovorna potrditev Huntingtonove (1968) napovedi o spopadu civilizacij v 21.st stoletja. Zgodovinski boji med Zahodom in Vzhodom so še naprej precej ostro potrjevali, da obeh svetov ni mogoče združiti (Kipling, 1975). To tekmovanje govori o vrednotah: konzervativnih ali liberalnih. Kulturni argumenti v tem smislu obravnavajo muslimane kot homogeno skupino, čeprav so res raznoliki. Na primer, kategorije, kot so suniti in šiiti ali salafisti in vahabiji, so jasen pokazatelj razdrobljenosti med muslimanskimi skupinami.
Prišlo je do vala radikalnih gibanj, ki so v teh regijah od 19. leta pogosto postala militantnath stoletja. Sama radikalizacija je proces, ki vključuje posameznika ali skupino, indoktrinirano z nizom prepričanj, ki podpirajo teroristična dejanja in se lahko manifestirajo v posameznikovem vedenju in odnosih (Rahimullah, Larmar & Abdalla, 2013, str. 20). Radikalizem pa ni sinonim za terorizem. Običajno mora biti radikalizem pred terorizmom, vendar se lahko teroristi celo izognejo procesu radikalizacije. Po Raisu (2009, str. 2) bodo odsotnost ustavnih sredstev, človekove svobode, neenaka porazdelitev bogastva, pristranska družbena struktura in krhki pogoji zakona in reda verjetno povzročili radikalna gibanja v kateri koli družbi, ki se razvija ali razvija. Ni pa nujno, da radikalna gibanja postanejo teroristične skupine. Radikalizem torej odkrito zavrača obstoječa sredstva politične participacije ter socialne, ekonomske in politične institucije kot neustrezne za reševanje družbenih težav. Radikalizem torej temelji ali je motiviran s privlačnostjo temeljnih strukturnih sprememb v vseh sferah družbenega življenja. To so lahko politični in gospodarski odnosi. V teh smereh radikalizem popularizira nove ideologije, izpodbija legitimnost in relevantnost prevladujočih ideologij in prepričanj. Nato se zavzema za drastične spremembe kot takojšen konstruktiven in napreden način preureditve družbe.
Radikalizem nikakor ni nujno verski. Lahko se pojavi v katerem koli ideološkem ali sekularnem okolju. Nekateri akterji so ključnega pomena za nastanek pojava, kot je korupcija elit. Spričo pomanjkanja in absolutnega pomanjkanja bi elitno razkazovanje bogastva, za katerega verjamejo, da izvira iz zlorabe, zapravljanja in preusmerjanja javnih virov v zasebne namene elite, lahko spodbudilo radikalen odziv segmenta ljudstva. Zato bi lahko frustracije med deprivilegiranimi v okviru družbenega okvira temeljito sprožile radikalizem. Rahman (2009, str. 4) je dejavnike, ki prispevajo k radikalizaciji, povzel kot:
Deregulacija in globalizacija itd. so tudi dejavniki, ki povzročajo radikalizacijo v družbi. Drugi dejavniki vključujejo pomanjkanje pravičnosti, maščevalni odnos v družbi, nepravično politiko vlade/države, nepravično uporabo moči ter občutek prikrajšanosti in njegov psihološki vpliv. K pojavu radikalizacije prispeva tudi razredna diskriminacija v družbi.
Ti dejavniki skupaj bi lahko ustvarili skupino s skrajnimi pogledi na islamske vrednote, tradicijo in prakse, ki bi poskušala povzročiti temeljne ali radikalne spremembe. Ta verska oblika islamskega radikalizma izhaja iz omejene razlage Korana s strani skupine ali posameznika z namenom doseganja radikalnih ciljev (Pavan & Murshed, 2009). Miselnost radikalcev je povzročiti dramatične spremembe v družbi zaradi nezadovoljstva z obstoječim redom. Islamska radikalizacija je torej proces pospeševanja nenadnih sprememb v družbi kot odgovor na nizko socialno-ekonomsko in kulturno raven množic muslimanov z namenom ohranjanja dogmatske rigidnosti vrednot, praks in tradicij v nasprotju s sodobnostjo.
Islamska radikalizacija najde dovršen izraz v spodbujanju skrajnih nasilnih dejanj pri izvajanju radikalnih sprememb. To je izjemna razlika od islamskih fundamentalistov, ki si prizadevajo za vrnitev k islamskim osnovam kljub korupciji brez uporabe nasilja. Proces radikalizacije vpliva na veliko muslimansko populacijo, revščino, brezposelnost, nepismenost in marginalizacijo.
Dejavniki tveganja za radikalizem med muslimani so kompleksni in raznoliki. Eden od teh je povezan z obstojem salafijsko/vahabističnega gibanja. Džihadistična različica salafističnega gibanja nasprotuje zahodni zatiralski in vojaški prisotnosti v islamskem svetu ter prozahodnim vladam v podsaharski Afriki. Ta skupina se zavzema za oborožen odpor. Čeprav se pripadniki vahabitskega gibanja poskušajo razlikovati od salafijev, se nagibajo k temu, da sprejmejo to izjemno nestrpnost do nevernikov (Rahimullah, Larmar in Abdalla, 2013; Schwartz, 2007). Drugi dejavnik je vpliv radikalnih muslimanskih osebnosti, kot je Syeb Gutb, ugledni egiptovski učenjak, ki naj bi bil pionir pri postavljanju temeljev sodobnega radikalnega islama. V to kategorijo spadajo učenja Osame bin Ladna in Anwarja Al Awlahija. Tretji dejavnik opravičevanja terorizma je zakoreninjen v nasilnem uporu proti avtoritarnim, skorumpiranim in represivnim vladam novih neodvisnih držav v 20.th stoletja na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki (Hassan, 2008). Z vplivom radikalnih osebnosti je tesno povezan dejavnik domnevne znanstvene avtoritete, ki bi jo mnogi muslimani lahko zavedli, da bi jo sprejeli kot pristno razlago Korana (Ralumullah, et al, 2013). Globalizacija in modernizacija sta močno vplivali tudi na radikalizacijo muslimanov. Radikalne islamske ideologije so se hitreje razširile po svetu in s pomočjo tehnologije in interneta z relativno lahkoto dosegle muslimane. Radikalne miselnosti so se tega hitro oprijele, kar je precej vplivalo na radikalizacijo (Veldhius in Staun, 2009). Modernizacija je radikalizirala številne muslimane, ki jo dojemajo kot vsiljevanje zahodne kulture in vrednot muslimanskemu svetu (Lewis, 2003; Huntington, 1996; Roy, 2014).
Kulturni argument kot podlaga za radikalizem predstavlja kulturo kot statično in religijo kot monolitno (Murshed in Pavan & 20009). Huntington (2006) izraža civilizacijski spopad v tekmi superior-inferiornost med Zahodom in islamom. V tem smislu želi islamska radikalizacija izpodbijati inferiornost njihove moči s tem, da podpira njihovo domnevno večjo kulturo, v kateri prevladuje zahodna kultura, ki se oglašuje kot večja. Lewis (2003) ugotavlja, da muslimani sovražijo svojo kulturno dominacijo skozi zgodovino, tudi kot večjo kulturo, in od tod sovraštvo do Zahoda in odločenost, da uporabijo nasilje za uvedbo radikalnih sprememb. Islam kot vera ima skozi zgodovino številne obraze in se v sodobnem času izraža v množici identitet na ravni posameznikov muslimanov in njihove skupnosti. Tako individualna muslimanska identiteta ne obstaja in kultura je dinamična, spreminja se z materialnimi pogoji, ko se spreminjajo. Uporaba kulture in vere kot dejavnikov tveganja za radikalizacijo mora biti niansirana, da je ustrezna.
Radikalizirane skupine novačijo člane ali mudžahedine iz različnih virov in okolij. Med mladino se rekrutira velika skupina radikalnih elementov. Ta starostna kategorija je prežeta z idealizmom in utopičnim prepričanjem o spreminjanju sveta. To moč so izkoristile radikalne skupine pri novačenju novih članov. Razjarjeni zaradi propagandistične retorike v lokalnih mošejah ali šolah, video- ali avdiokasetah ali internetu in celo doma, nekateri mladi, ki so navajeni izzivati ustaljene vrednote svojih staršev, učiteljev in skupnosti, izkoristijo trenutek za radikalizacijo.
Mnogi džihadisti so verski nacionalisti, ki so jih strogi varnostni sistemi izgnali iz svojih držav. V tujih državah identificirajo radikalne islamske mreže in njihove dejavnosti ter nato sodelujejo z muslimanskimi režimi v svojih matičnih državah.
Po napadu na ZDA 11. septembra je veliko radikalcev razjezil občutek nepravičnosti, strah in jeza proti ZDA in v duhu vojne proti islamu, ki jo je ustvaril Bin Laden, so skupnosti v diaspori postale glavni vir novačenja kot domači radikalci. Muslimani v Evropi in Kanadi so bili novačeni, da bi se pridružili radikalnim gibanjem za pregon svetovnega džihada. Muslimani v diaspori se zaradi pomanjkanja in diskriminacije v Evropi počutijo ponižane (Lewis, 2003; Murshed in Pavan, 2009).
Prijateljske in sorodstvene mreže so bile uporabljene kot pravi vir novačenja. Ti so bili uporabljeni kot »sredstvo za uvajanje radikalnih idej, ohranjanje zavezanosti prek tovarištva v džihadizmu ali zagotavljanje zaupanja vrednih stikov za operativne namene« (Gendron, 2006, str. 12).
Spreobrnjenci v islam so tudi glavni vir novačenja kot pešadi za Al Kaido in druge odcepljene mreže. Zaradi poznavanja Evrope so spreobrnjenci postali obetavni radikalci s predanostjo in predanostjo poti. Ženske so postale tudi pravi vir novačenja za samomorilske napade. Od Čečenije do Nigerije in Palestine so bile ženske uspešno novačene in napotene v samomorilske napade.
Pojav radikaliziranih in močnih ekstremističnih skupin v podsaharski Afriki in na Bližnjem vzhodu v ozadju teh posplošenih dejavnikov zahteva podrobnejšo preučitev posebnih izkušenj, ki odražajo posebnost in niansirano ozadje vsake skupine. To je potrebno za določitev načina delovanja islamske radikalizacije v teh podnebjih in možnih posledic za globalno stabilnost in varnost.
Radikalna gibanja v podsaharski Afriki
Leta 1979 so šiitski muslimani strmoglavili sekularnega in avtokratskega iranskega šaha. Ta iranska revolucija je bila začetek sodobnega islamskega radikalizma (Rubin, 1998). Muslimane je združil razvoj priložnosti za obnovo čiste islamske države z okoliškimi pokvarjenimi arabskimi vladami, ki so uživale podporo Zahoda. Revolucija je imela izjemen učinek na muslimansko zavest in občutek identitete (Gendron, 2006). Po šiitski revoluciji je prav tako leta 1979 sledila sovjetska vojaška invazija na Afganistan. Nekaj tisoč muslimanov se je preselilo v Afganistan, da bi izgnali komunistične nevernike. Afganistan je postal goreča priložnost za urjenje džihadistov. Prizadevni džihadisti so se usposabljali in pridobivali veščine v varnem okolju za svoje lokalne boje. V Afganistanu je bil zasnovan in negovan svetovni džihadizem, ki je sprožil salafijsko-vahabistično gibanje Osame bin Ladna.
Afganistan je bil sicer glavno prizorišče, kjer so radikalne islamske ideje pognale korenine s pridobljenimi praktičnimi vojaškimi veščinami; pojavila so se tudi druga prizorišča, kot so Alžirija, Egipt, Kašmir in Čečenija. V spopad sta se vključila tudi Somalija in Mali, ki sta postala varna zavetja za urjenje radikalnih elementov. Napadi Al Kaide na Združene države 11. septembra 2001 so bili rojstvo svetovnega džihada in odziv ZDA z intervencijo v Iraku in Afganistanu je bil prava podlaga za soočenje združenega svetovnega Umma s skupnim sovražnikom. Lokalne skupine so se pridružile boju v teh in več lokalnih gledališčih, da bi poskušale premagati sovražnika z Zahoda in arabske vlade, ki jih podpirajo. Sodelujejo z drugimi skupinami zunaj Bližnjega vzhoda, da bi poskušali vzpostaviti čisti islam v delih podsaharske Afrike. Z razpadom Somalije v zgodnjih devetdesetih letih so se odprla plodna tla za fermentacijo radikalnega islama na Afriškem rogu.
Radikalni islam v Somaliji, Keniji in Nigeriji
Somalija, ki se nahaja na Afriškem rogu (HOA), meji na Kenijo v vzhodni Afriki. HOA je strateška regija, glavna arterija in pot svetovnega pomorskega prometa (Ali, 2008, str. 1). Kenija, največje gospodarstvo v vzhodni Afriki, je tudi strateško središče regionalnega gospodarstva. Ta regija je dom različnih kultur, narodnosti in religij, ki tvorijo dinamično skupnost v Afriki. HOA je bila križišče interakcije med Azijci, Arabci in Afriko prek trgovine. Zaradi kompleksne kulturne in verske dinamike regije je polna konfliktov, ozemeljskih sporov in državljanskih vojn. Somalija kot država na primer ne pozna miru od smrti Siada Barrreja. Država je bila razkosana po klanovskih linijah z notranjim oboroženim bojem za ozemeljske zahteve. Razpad osrednje oblasti ni bil ponovno učinkovito ponovno dosežen od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Razširjenost kaosa in nestabilnosti sta zagotovila plodna tla za islamsko radikalizacijo. Ta faza je zakoreninjena v nasilni kolonialni zgodovini in obdobju hladne vojne ter daje duška sodobnemu nasilju v regiji. Ali (2008) je trdil, da je tisto, kar se zdi vcepljena kultura nasilja v regiji, produkt nenehno spreminjajoče se dinamike v politiki regije, zlasti v boju za politično moč. Islamska radikalizacija se tako obravnava kot neposredna korenina oblasti in je bila tako utrjena prek vzpostavljenih mrež radikalnih skupin.
Proces radikalizacije na Afriškem rogu poganja slabo upravljanje. V obup pahnjeni posamezniki in skupine sprejemajo puristično različico islama z uporom proti državi, ki državljane duši z vsemi oblikami krivic, korupcije in kršitev človekovih pravic (Ali, 2008). Posamezniki so radikalizirani na dva glavna načina. Prvič, najstnike učijo radikalne razlage Korana strogi vahabistični učitelji, usposobljeni na Bližnjem vzhodu. Ti najstniki so tako zakoreninjeni v tej nasilni ideologiji. Drugič, izkoriščanje okolja, v katerem se ljudje soočajo z zatiranjem, ranjenimi in zatrtimi s strani vojnih gospodarjev, se je sodobni džihadist, ki ga je navdihnila Al Kaida in je bil izurjen na Bližnjem vzhodu, vrnil v Somalijo. V Etiopiji, Keniji, Džibutiju in Sudanu je slabo upravljanje pretencioznih demokracij potisnilo državljane k tistim skrajnežem, ki pridigajo puristični islam, da bi uvedli radikalne spremembe in pravice ter vzpostavili pravičnost.
Al-Shabaab, kar pomeni 'mladina', je nastal s temi dvostranskimi procesi. Z uvedbo populističnih ukrepov, kot je odstranitev cestnih zapor, zagotavljanje varnosti in kaznovanje tistih, ki so izkoriščali lokalne skupnosti, je skupina veljala za izpolnjevanje potreb navadnih Somalcev, kar je zadosten podvig, da pridobi njihovo podporo. Skupina je ocenjena na več kot 1,000 oboroženih članov z rezervno skupino več kot 3000 mladih in simpatizerjev (Ali, 2008). S hitrim širjenjem muslimanov v obubožani družbi, kot je Somalija, so obžalovanja vredne družbeno-ekonomske razmere pospešile radikalizacijo somalske družbe. Ko se zdi, da dobro upravljanje nima možnosti vplivati na HoA, naj bi bila islamska radikalizacija trdno zasidrana in v porastu ter bo tako lahko ostalo še nekaj časa v prihodnosti. Globalni džihad je pospešil proces radikalizacije. Satelitska televizija je bila priložnost za vpliv regionalnih skrajnežev prek podob vojne v Iraku in Siriji. Internet je zdaj glavni vir radikalizacije z ustvarjanjem in vzdrževanjem spletnih mest s strani ekstremističnih skupin. Elektronska finančna nakazila so spodbudila rast radikalizacije, medtem ko je zanimanje tujih sil za HoA ohranilo podobo odvisnosti in zatiranja, ki jo predstavlja krščanstvo. Te slike so vidne na Afriškem rogu, zlasti v Ogadenu, Oromiji in Zanzibarju.
V Keniji so sile radikalizacije kompleksna mešanica strukturnih in institucionalnih dejavnikov, zamere, zunanje in vojaške politike ter svetovnega džihada (Patterson, 2015). Te sile skoraj ne morejo imeti smisla za pripoved o radikalizaciji brez sklicevanja na ustrezno zgodovinsko perspektivo družbene in kulturne heterogenosti Kenije in njene geografske bližine Somaliji.
Muslimansko prebivalstvo Kenije je približno 4.3 milijona. To je približno 10 odstotkov kenijskega prebivalstva, ki šteje 38.6 milijona po popisu leta 2009 (ICG, 2012). Večina kenijskih muslimanov živi na obalnih območjih provinc Coast in East ter v Nairobiju, zlasti v soseski Eastleigh. Kenijski muslimani so ogromna mešanica večinoma svahilcev ali somalijcev, Arabcev in Azijcev. Sodobna islamska radikalizacija v Keniji se močno zgleduje po dramatičnem vzponu skupine Al-Shabaab v južni Somaliji leta 2009. Od takrat je vzbujala zaskrbljenost zaradi trenda in tempa radikalizacije v Keniji ter, kar je še pomembneje, kot grožnja varnosti in stabilnosti HoA. V Keniji se je pojavila zelo radikalizirana in aktivna salafijska džihadistična skupina, ki tesno sodeluje z Al Šababom. Muslimanski mladinski center (MYC) s sedežem v Keniji je pomemben del te mreže. Ta domača militantna skupina napada notranjo varnost Kenije z aktivno podporo Al Šababa.
Al-Shabaab je začel kot milica v Zvezi islamskih sodišč in se povzpel do nasilnega izpodbijanja etiopske okupacije južne Somalije od leta 2006 do 2009 (ICG, 2012). Po umiku etiopskih sil leta 2009 je skupina hitro zapolnila vakuum in zasedla večji del južne in osrednje Somalije. Skupina, ki se je uveljavila v Somaliji, se je odzvala na dinamiko regionalne politike in izvozila svoj radikalizem v Kenijo, ki se je razmahnila leta 2011 po intervenciji kenijskih obrambnih sil v Somaliji.
Sodobna radikalizacija v Keniji je zakoreninjena v zgodovinskih domnevah, ki so pojav v njegovi sedanji nevarni obliki sprožile od zgodnjih devetdesetih do dvajsetega stoletja. Kenijski muslimani kipijo od nakopičenih zamer, ki so večinoma zgodovinske. Na primer, britanska kolonialna vladavina je muslimane marginalizirala in jih ni obravnavala niti kot svahilce niti kot tujerodce. Ta politika jih je pustila na obrobju kenijskega gospodarstva, politike in družbe. Daniel Arab Moi je po osamosvojitvi vodil vlado prek Kenijske afriške nacionalne unije (KANU), saj je enostrankarska država ohranila politično marginalizacijo muslimanov med kolonialno vladavino. Tako so nekateri muslimani zaradi pomanjkanja zastopanosti v politiki, pomanjkanja ekonomskih, izobraževalnih in drugih priložnosti, ki jih povzroča sistemska diskriminacija, skupaj z državno represijo prek zlorab človekovih pravic ter protiteroristične zakonodaje in taktike, spodbudili nasilen odziv proti Keniji. država in družba. Obala in severovzhodne province ter območje Eastleigh v soseskah Nairobija imajo največje število brezposelnih, med katerimi je večina muslimanov. Muslimani v okrožju Lamu in obalnih območjih se počutijo odtujene in razočarane zaradi sistema, ki jih duši, in so pripravljeni sprejeti ekstremistična stališča.
Za Kenijo je tako kot za druge države HoA značilen šibek sistem upravljanja. Kritične državne institucije so šibke, kot je kazenskopravni sistem. Nekaznovanost je nekaj običajnega. Varnost meja je šibka in zagotavljanje javnih storitev je na splošno zelo slabo. Razširjena korupcija je sistematično oškodovala državne institucije, ki državljanom ne morejo zagotavljati javnih storitev, vključno z varnostjo na meji in drugimi komunalnimi storitvami. Najhuje je prizadet muslimanski del kenijske družbe (Patterson, 2015). Z izkoriščanjem šibkega družbenega sistema muslimanski izobraževalni sistem medrese indoktrinira najstnike v skrajnih pogledih, ki postanejo močno radikalizirani. Radikalizirana mladina torej izkorišča kenijsko funkcionalno gospodarstvo in infrastrukturo za potovanja, komuniciranje in dostop do virov in radikalnih mrež za radikalne dejavnosti. Kenijsko gospodarstvo ima najboljšo infrastrukturo v HoA, ki radikalnim omrežjem omogoča uporabo internetnega dostopa za mobilizacijo in organizacijo dejavnosti.
Vojaška in zunanja politika Kenije jezi njeno muslimansko prebivalstvo. Na primer, tesne vezi države z ZDA in Izraelom so za njeno muslimansko prebivalstvo nesprejemljive. Vpletenost ZDA v Somalijo na primer velja za tarčo muslimanskega prebivalstva (Badurdeen, 2012). Ko so se kenijske vojaške sile povezale s Francijo, Somalijo in Etiopijo, da bi leta 2011 v južni in osrednji Somaliji napadle Al-Shabaab, ki je povezan z Al Kaido, se je militantna skupina odzvala s serijo napadov v Keniji (ICG, 2014). Od terorističnega napada septembra 2013 na nakupovalno središče Westgate v Nairobiju do univerze Garrisa in okrožja Lamu je bil Al-Shabaab izpuščen v kenijski družbi. Geografska bližina Kenije in Somalije je izjemno zanimiva. Jasno je, da je islamska radikalizacija v Keniji v porastu in morda ne bo kmalu popustila. Protiteroristična taktika krši človekove pravice in ustvarja vtis, da so tarča kenijski muslimani. Institucionalnim in strukturnim slabostim z zgodovinskimi težavami je treba nujno posvetiti vzvratno prestavo, da bi spremenili pogoje, ki so ugodni za radikalizacijo muslimanov. Krepitev politične zastopanosti in širitev gospodarskega prostora z ustvarjanjem priložnosti obetata spremembo trenda.
Al Kaida in ISIS v Iraku in Siriji
Disfunkcionalna narava iraške vlade, ki jo vodi Nuri Al Maliki, in institucionalizirana marginalizacija sunitskega prebivalstva ter izbruh vojne v Siriji sta dva glavna dejavnika, ki sta očitno privedla do ponovnega vzpona brutalne radikalizirane Islamske države Irak (ISI). in Sirija (ISIS) (Hashim, 2014). Prvotno je bil povezan z Al Kaido. ISIS je salafistično-džihadistična sila in se je razvila iz skupine, ki jo je ustanovil Abu Musab al-Zarqawi v Jordaniji (AMZ). Prvotni namen AMZ je bil boj proti jordanski vladi, vendar ni uspel in se je nato preselil v Afganistan, da bi se skupaj z mudžahidi boril proti Sovjetom. Po umiku Sovjetov njegova vrnitev v Jordanijo ni uspela oživiti vojne proti jordanski monarhiji. Spet se je vrnil v Afganistan, da bi ustanovil tabor za usposabljanje islamskih militantov. Ameriška invazija na Irak leta 2003 je privabila AMZ, da se je preselil v državo. Končni padec Sadama Huseina je povzročil upor, ki je vključeval pet različnih skupin, vključno z AMZ-jevim Jamaat-al-Tauhid Wal-Jihad (JTJ). Njen cilj je bil upreti se koalicijskim silam in iraški vojski ter šiitskim milicam ter nato vzpostaviti Islamsko državo. AMZ-jeva grozljiva taktika z uporabo samomorilskih bombnikov je bila tarča različnih skupin. Njegove divje taktike so bile usmerjene proti šiitskim milicam, vladnim objektom in povzročile humanitarno katastrofo.
Leta 2005 se je organizacija AMZ pridružila Al Kaidi v Iraku (AQI) in delila ideologijo slednje za odpravo politeizma. Njena brutalna taktika pa je razočarala in odtujila sunitske populacije, ki so se gnusile njihove zaničljive stopnje pobojev in uničenja. AMZ je leta 2006 nazadnje ubila ameriška vojska in Abu Hamza al-Muhajir (aka Abu Ayub al-Masri) je bil povišan, da ga nadomesti. Kmalu po tem incidentu je AQI napovedal ustanovitev Islamske države Irak pod vodstvom Abu Omarja al Bagdadija (Hassan, 2014). Ta razvoj ni bil del prvotnega cilja gibanja. Glede na veliko angažiranost pri vzdrževanju prizadevanj za uresničitev cilja ni imela ustreznih sredstev; in slaba organizacijska struktura je leta 2008 pripeljala do njegovega poraza. Žal je evforija ob praznovanju poraza ISI za trenutek minila. Umik ameriških vojakov iz Iraka, ki je prepustil ogromno odgovornost nacionalne varnosti iraški reformirani vojski, se je izkazal za prezahtevnega in ISI se je opomogla, pri čemer je izkoristila slabosti, ki so nastale z umikom ZDA. Do oktobra 2009 je ISI učinkovito spodkopal javno infrastrukturo z režimom terorističnih napadov.
Ponovnemu vzponu ISI so se uspešno spopadle ZDA, ko so njene voditelje zasledovali in ubili. 28. aprila sta bila Abu Ayub-Masri in Abu Umar Abdullal al Rashid al Baghdadi ubita v skupnem napadu ZDA in Iraka v Tikritu (Hashim, 2014). Tudi drugi člani vodstva ISI so bili zasledovani in odstranjeni z dolgotrajnimi racijami. Pojavilo se je novo vodstvo pod Ibrahimom Awwadom Ibrahimom Alijem al-Badrijem al Samarraijem (aka dr. Ibrahim Abu Dua). Abu Dua je sodeloval z Abu Bakrom al Bagdadijem, da bi omogočil ponovni vzpon ISI.
Obdobje 2010–2013 je pomenilo konstelacijo dejavnikov, ki so poskrbeli za oživitev ISI. Organizacija je bila prestrukturirana ter obnovljene njene vojaške in upravne zmogljivosti; vse večji konflikt med iraškim vodstvom in sunitskim prebivalstvom, upadanje učinka Al Kaide in izbruh vojne v Siriji so ustvarili ugodne pogoje za ponoven vzpon ISI. Pod Bagdadijem je bil nov cilj za ISI artikulacija strmoglavljenja nelegitimnih vlad, zlasti iraške vlade, in ustanovitev islamskega kalifata na Bližnjem vzhodu. Organizacija se je sistematično preoblikovala v Islamski kalifat v Iraku in nato v Islamsko državo, ki je vključevala Sirijo. Organizacija je bila do takrat prestrukturirana v dobro disciplinirano, prožno in kohezivno silo.
Odhod ameriških sil iz Iraka je pustil velik varnostni vakuum. Zelo vidne so bile korupcija, slaba organizacija in pomanjkljivosti v delovanju. Nato je prišlo do resne ločnice med šiitskim in sunitskim prebivalstvom. To je bilo posledica marginalizacije sunitov s strani iraškega vodstva v političnem predstavništvu ter vojaških in drugih varnostnih službah. Občutek marginalizacije je sunite pripeljal do ISIS-a, organizacije, ki so jo prej sovražili zaradi čiste uporabe surove sile na civilne cilje za boj proti iraški vladi. Zmanjševanje vpliva Al Kaide in vojna v Siriji sta odprla novo mejo radikaliziranih dejavnosti v smeri utrditve Islamske države. Ko se je marca 2011 začela vojna v Siriji, se je odprla priložnost za novačenje in radikalen razvoj mreže. ISIS se je pridružil vojni proti režimu Bašarja Asada. Bagdadi, vodja ISIS-a, je poslal večinoma sirske veterane kot člane Jabhat al-Nusra v Sirijo, ki so se učinkovito spopadli z Asadovo vojsko in vzpostavili »učinkovito in dobro disciplinirano strukturo za razdeljevanje hrane in zdravil« (Hashim, 2014). , str.7). To je pritegnilo Sirce, ki se jim sovražijo grozodejstva Svobodne sirske vojske (FSA). Poskusi Bagdadija, da bi se enostransko združil z Al Nusro, so bili zavrnjeni in razpadlo razmerje je ostalo. Junija 2014 se je ISIS vrnil v Irak in srdito napadel iraške sile ter prenehal z ozemlji. Njegov splošni uspeh v Iraku in Siriji je okrepil vodstvo ISIS-a, ki se je od 29. junija 2014 začel omenjati kot islamska država.
Boko Haram in radikalizacija v Nigeriji
Severna Nigerija je zapletena mešanica vere in kulture. Območja, ki sestavljajo skrajni sever, vključujejo zvezne države Sokoto, Kano, Borno, Yobe in Kaduna, ki so vse kulturno kompleksne in vključujejo ostro krščansko-muslimansko ločnico. Prebivalstvo je pretežno muslimansko v Sokotu, Kanu in Maiduguriju, vendar se je v Kaduni razdelilo ozko enakomerno (ICG, 2010). Ta območja so doživela nasilje v obliki verskih spopadov, čeprav redno od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Od leta 1980 so zvezne države Bauchi, Borno, Kano, Yobe, Adamawa, Niger in Plateau ter ozemlje zvezne prestolnice Abuja doživele nasilje, ki ga je orkestrirala radikalna sekta Boko Haram.
Boko Haram, radikalna islamska ločina, je znana po arabskem imenu – Jama'tu Ahlis Sunna Lidda'awati Wal-Jihad pomen – Ljudje, zavezani širjenju Prerokovega učenja in džihada (ICG, 2014). Dobesedno prevedeno Boko Haram pomeni »Zahodno izobraževanje je prepovedano« (Campbell, 2014). To islamistično radikalno gibanje je oblikovala zgodovina slabega upravljanja Nigerije in skrajne revščine na severu Nigerije.
Po vzorcu in trendu je sodobni Boko Haram povezan z radikalno skupino Maitatsine (tisti, ki preklinja), ki se je v Kanu pojavila v poznih sedemdesetih letih. Mohammed Marwa, mladi radikalni Kamerunec, se je pojavil v Kanu in si ustvaril privržence z radikalno islamsko ideologijo, ki se je povzdignil v osvoboditelja z agresivnim stališčem proti zahodnim vrednotam in vplivu. Marwani privrženci so bili ogromna skupina brezposelnih mladih. Konfrontacije s policijo so bile stalnica skupinskih odnosov s policijo. Skupina se je leta 1970 nasilno spopadla s policijo na odprtem shodu, ki ga je organizirala skupina, kar je sprožilo množične izgrede. Marwa je umrla v nemirih. Ti nemiri so trajali več dni z velikim številom žrtev in uničenjem premoženja (ICG, 1980). Skupina Maitatsine je bila po nemirih zdesetkana in nigerijske oblasti so jo morda videle kot enkraten dogodek. Trajalo je desetletja, da se je leta 2010 v Maiduguriju pojavilo podobno radikalno gibanje kot „nigerijski talibani“.
Sodobni izvor Boko Harama je mogoče izslediti v radikalni mladinski skupini, ki je molila v mošeji Alhaji Muhammadu Ndimi v Maiduguriju pod vodstvom Mohammeda Yusufa. Yusufa je radikaliziral šejk Jaffar Mahmud Adam, ugledni radikalni učenjak in pridigar. Sam Yusuf, ki je bil karizmatičen pridigar, je populariziral svojo radikalno razlago Korana, ki je sovražila zahodne vrednote, vključno s posvetnimi oblastmi (ICG, 2014).
Glavni cilj Boko Harama je vzpostaviti islamsko državo, ki bo temeljila na strogem spoštovanju islamskih načel in vrednot, ki bi odpravila slabosti korupcije in slabega upravljanja. Mohammed Yusuf je začel napadati islamsko ustanovo v Maiduguriju kot »pokvarjeno in nepopravljivo« (Walker, 2012). Nigerijski talibani, kot so tedaj imenovali njegovo skupino, so se taktično umaknili iz Maidugurija, ko je začela pritegniti pozornost oblasti s svojimi radikalnimi pogledi, v vas Kanama v zvezni državi Yobe blizu nigerijske meje z Nigrom in ustanovili skupnost, ki se je upravljala na strogem spoštovanju islama. načela. Skupina je bila vpletena v spor glede ribolovnih pravic z lokalno skupnostjo, kar je pritegnilo pozornost policije. Pri zagotavljanju spopada so vojaške oblasti brutalno razbile skupino in ubile njenega vodjo Muhameda Alija.
Ostanki skupine so se vrnili v Maiduguri in se ponovno zbrali pod vodstvom Mohammeda Yusufa, ki je imel radikalne mreže, ki so se razširile v druge države, kot so Bauchi, Yobe in države Niger. Njihove dejavnosti so bile bodisi neopažene bodisi prezrte. Socialni sistem razdeljevanja hrane, zatočišč in drugih pripomočkov je pritegnil več ljudi, vključno z ogromnim številom brezposelnih. Podobno kot dogodki Maitatsine v Kanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je odnos med Boko Haramom in policijo med letoma 1980 in 2003 poslabšal v redno nasilje. Ti nasilni spopadi so dosegli vrhunec julija 2008, ko so člani skupine zavrnili pravilo nošenja motorističnih čelad. Ko so bili izzvani na kontrolni točki, je po streljanju na policiste na kontrolni točki prišlo do oboroženih spopadov med policijo in skupino. Ti nemiri so trajali več dni in se razširili na Bauchi in Yobe. Naključno so bile napadene državne institucije, predvsem policijske ustanove. Mohammeda Yusufa in njegovega tasta je aretirala vojska in predala policiji. Oba sta bila izvensodno ubita. Podobno je bil ubit Buji Foi, nekdanji komisar za verske zadeve, ki se je sam prijavil policiji (Walker, 2009).
Dejavniki, ki so povzročili islamsko radikalizacijo v Nigeriji, so kompleksna mešanica neugodnih socialno-ekonomskih razmer, šibkih državnih institucij, slabega upravljanja, zlorab človekovih pravic ter zunanjega vpliva in izboljšane tehnološke infrastrukture. Od leta 1999 države v Nigeriji prejemajo ogromna finančna sredstva od zvezne vlade. S temi sredstvi sta se pospešili finančna lahkomiselnost in razsipnost javnih uslužbencev. Z uporabo varnostnih glasov se je razširila zloraba skupnega državnega in lokalnega denarja ter pokroviteljstev, kar je poglobilo zapravljanje javnih sredstev. Posledice so naraščanje revščine, saj 70 odstotkov Nigerijcev zapade v skrajno revščino. Severovzhod, središče dejavnosti Boko Harama, je najbolj prizadet zaradi skoraj 90-odstotne stopnje revščine (NBS, 2012).
Medtem ko so se javne plače in dodatki povečali, se je povečala tudi brezposelnost. To je predvsem posledica propadajoče infrastrukture, kroničnega pomanjkanja električne energije in poceni uvoza, ki je onemogočil industrializacijo. Na tisoče mladih, vključno z diplomanti, je brezposelnih in nedelujočih, frustriranih, razočaranih in posledično zlahka rekrutiranih za radikalizacijo.
Državne institucije v Nigeriji so sistematično oslabljene zaradi korupcije in nekaznovanosti. Kazenskopravni sistem je kronično ogrožen. Slabo financiranje in sistem podkupovanja sta uničila policijo in sodstvo. Na primer, Muhammed Yusuf je bil večkrat aretiran, vendar ni bil obtožen. Med letoma 2003 in 2009 se je Boko Haram pod Jusufovim vodstvom pregrupiral, povezal v mreže in ustvaril prodajo v drugih državah ter prejemal sredstva in usposabljanje iz Savdske Arabije, Mavretanije, Malija in Alžirije, ne da bi jih odkrili, ali preprosto, nigerijske varnostne in obveščevalne agencije so to ignorirale. njim. (Walker, 2013; ICG, 2014). Leta 2003 je Yusuf pod krinko študija odpotoval v Savdsko Arabijo in se vrnil s sredstvi salafijskih skupin za financiranje sheme socialnega varstva, vključno s shemo kreditiranja. Skupino so podpirale tudi donacije lokalnih poslovnežev, nigerijska država pa je pogledala stran. Njegove radikalne pridige so se javno in brezplačno prodajale po vsem severovzhodu in obveščevalna skupnost ali nigerijska država nista mogli ukrepati.
Inkubacijska doba skupine pojasnjuje politično povezavo z nastankom radikalne skupine, ki je bila dovolj močna, da je preobremenila nacionalne varnostne sile. Politični establišment je sprejel skupino za volilno prednost. Modu Sheriff, nekdanji senator, je videl, da je Yusuf množično privržencev mladih, sklenil dogovor z Yusufom, da bi izkoristil volilno vrednost skupine. V zameno naj bi šerif izvajal šeriat in članom skupine ponudil politična imenovanja. Ko je zmagal na volitvah, je Šerif odstopil od dogovora, zaradi česar je Jusuf moral v svojih radikalnih pridigah napadati Šerifa in njegovo vlado (Montelos, 2014). Ozračje za večjo radikalizacijo je bilo napolnjeno in skupina je šla izven nadzora državne vlade. Buji Foi, Yusufovemu učencu, so ponudili imenovanje za komisarja za verske zadeve in uporabili so ga za usmerjanje sredstev skupini, vendar je bilo to kratkotrajno. To financiranje je uporabil Yusufov tast, Baba Fugu, za pridobivanje orožja, zlasti iz Čada, tik za nigerijsko mejo (ICG, 2014).
Islamska radikalizacija na severovzhodu Nigerije, ki jo izvaja Boko Haram, je dobila izjemen zagon prek zunanjih povezav. Organizacija je povezana z Al Kaido in afganistanskim talibanom. Po vstaji julija 2009 je veliko njihovih članov pobegnilo v Afganistan na usposabljanje (ICG, 2014). Osama Bin Laden je prek Mohammeda Alija, ki ga je spoznal v Sudanu, financiral pikado delo za nastanek Boko Harama. Ali se je vrnil domov s študija leta 2002 in izvedel projekt oblikovanja celic s proračunom v višini 3 milijonov ameriških dolarjev, ki ga je financiral Bin Laden (ICG, 2014). Člani radikalne sekte so se usposabljali tudi v Somaliji, Afganistanu in Alžiriji. Porozne meje s Čadom in Nigerijo so olajšale to gibanje. Povezave z Ansar Dine (Supporters of the Faith), Al Kaido v Magrebu (AQIM) in Gibanjem za enotnost in džihad (MUJAD) so dobro vzpostavljene. Vodje teh skupin so zagotavljali usposabljanje in financiranje članov sekte Boko-Haram iz svojih baz v Mavretaniji, Maliju in Alžiriji. Te skupine so povečale finančne vire, vojaške zmogljivosti in zmogljivosti za usposabljanje, ki so na voljo radikalni sekti v Nigeriji (Sergie in Johnson, 2015).
Vojna proti upornikom vključuje protiteroristično zakonodajo in oborožen spopad med sekto in nigerijskimi organi pregona. Protiteroristična zakonodaja je bila uvedena leta 2011 in spremenjena leta 2012, da bi zagotovila centralizirano usklajevanje prek urada svetovalca za nacionalno varnost (NSA). S tem naj bi tudi odpravili medvarnostne agencije v bojih. Ta zakonodaja zagotavlja široka diskrecijska pooblastila za aretacijo in pripor. Te določbe in oboroženi spopadi so vodili do zlorab človekovih pravic, vključno z izvensodnimi uboji aretiranih članov sekte. Na ta način so bili ubiti vidni člani sekte, med njimi Mohammed Yusuf, Buji Foi, Baba Fugu, Mohammed Ali in številni drugi (HRW, 2012). Skupna vojaška operativna skupina (JTF), ki jo sestavljajo vojaško, policijsko in obveščevalno osebje, je na skrivaj aretirala in pridržala domnevne člane sekte, uporabila prekomerno silo in izvedla izvensodne uboje številnih osumljencev. Te zlorabe človekovih pravic so odtujile in usmerile muslimansko skupnost, medtem ko so najbolj prizadeto skupino postavile proti državi. Smrt več kot 1,000 militantov v vojaškem priporu je njihove člane razjezila v bolj radikalno vedenje.
Boko Haram si je vzel nekaj časa, da bi zagnojil zaradi nezadovoljstva zaradi slabega upravljanja in neenakosti v severni Nigeriji. Namigi o izbruhu radikalizma so se odkrito pojavili leta 2000. Strateški odziv države je zaradi politične inertnosti zamujal. Po uporu leta 2009 naključni odziv države ni mogel veliko doseči, uporabljene strategije in taktike pa so poslabšale okolje, ki je precej povečalo potencial radikalnega vedenja. Predsednik Goodluck Jonathan je potreboval do leta 2012, da je sprejel nevarnost, ki jo sekta predstavlja za preživetje Nigerije in regije. Z naraščajočo korupcijo in bogastvom elite, vzporedno poglabljajočo se revščino, je bilo okolje dobro ustvarjeno za radikalne dejavnosti in Boko Haram je dobro izkoristil situacijo ter se razvil v mogočno militantno ali radikalno islamsko skupino, ki orkestrira teroristične napade na državne institucije, cerkve, motorna parka, in druge objekte.
zaključek
Islamska radikalizacija na Bližnjem vzhodu in v podsaharski Afriki ima izjemen vpliv na svetovno varnost. Ta trditev temelji na dejstvu, da nestabilnost, ki jo povzročajo radikalne dejavnosti ISIS, Boko Haram in Al-Shabaab, odmeva po vsem svetu. Te organizacije niso nastale iz modrega. Obžalovanja vredne socialno-ekonomske razmere, ki so jih ustvarile, so še vedno prisotne in zdi se, da ni veliko storjenega za njihovo izboljšanje. Na primer, slabo upravljanje je v teh regijah še vedno običajno. Kakršen koli videz demokracije še ne bo pomembno vplival na kakovost upravljanja. Dokler se družbene razmere v teh regijah bistveno ne izboljšajo, lahko radikalizacija traja še dolgo.
Pomembno je, da zahodne države kažejo veliko večjo zaskrbljenost nad razmerami v teh regijah, kot je bilo očitno. Begunska ali migrantska kriza v Evropi zaradi sodelovanja ISIS v Iraku in vojne v Siriji kaže na to nujno potrebo po pospešitvi ukrepov zahodnih držav za reševanje skrbi glede varnosti in nestabilnosti, ki jih povzroča islamska radikalizacija na Bližnjem vzhodu. Migranti so lahko potencialni radikalni elementi. Možno je, da so člani teh radikalnih ločin del migrantov, ki se selijo v Evropo. Ko se bodo naselili v Evropi, bodo morda potrebovali nekaj časa, da bodo zgradili celice in radikalna omrežja, ki bodo začela terorizirati Evropo in preostali svet.
Vlade v teh regijah morajo začeti vzpostavljati bolj vključujoče ukrepe pri upravljanju. Muslimani v Keniji, Nigeriji in suniti v Iraku imajo zgodovino pritožb do svojih vlad. Te zamere izvirajo iz marginalizirane zastopanosti v vseh sferah, vključno s politiko, gospodarstvom ter vojaškimi in varnostnimi službami. Vključujoče strategije obljubljajo krepitev občutka pripadnosti in kolektivne odgovornosti. Zmerni elementi so potem v boljšem položaju za preverjanje radikalnega vedenja med svojimi skupinami.
Regionalno se lahko območja v Iraku in Siriji pod ISIS razširijo. Vojaške akcije lahko povzročijo krčenje prostora, vendar je zelo verjetno, da bo kos ozemlja ostal pod njihovim nadzorom. Na tem ozemlju bodo novačenje, usposabljanje in indoktrinacija uspevali. Z ohranitvijo takega ozemlja bi lahko bil zagotovljen dostop do sosednjih držav za stalen izvoz radikalnih elementov.
Reference
Adibe, J. (2014). Boko Haram v Nigeriji: pot naprej. Afrika v fokusu.
Ali, AM (2008). Proces radikalizma v Afriškem rogu - Faze in pomembni dejavniki. ISPSW, Berlin. Pridobljeno s http://www.ispsw.de 23. oktobra 2015
Amirahmadi, H. (2015). ISIS je produkt muslimanskega ponižanja in nove geopolitike Bližnjega vzhoda. notri Pregled Kaira. Pridobljeno s http://www.cairoreview.org. na 14th September 2015
Badurdeen, FA (2012). Radikalizacija mladih v kenijski obalni provinci. Afriški časopis za mir in konflikte, 5, št.1.
Bauchi, OP in U. Kalu (2009). Nigerija: Zakaj smo napadli Bauchi, Borno, pravi Boko Haram. Vanguard časopis. Pridobljeno s http://www.allafrica.com/stories/200907311070.html 22. januarja 2014.
Campbell, J. (2014). Boko Haram: izvori, izzivi in odgovori. Politično prepričanje, Norveški center za izgradnjo miru. Svet za zunanje odnose. Pridobljeno s http://www.cfr.org dne 1st april 2015
De Montelos, poslanec (2014). Boko-Haram: Islamizem, politika, varnost in stanje v Nigeriji, Leiden.
Gendron, A. (2006). Militantni džihadizem: radikalizacija, spreobrnitev, novačenje, ITAC, Kanadski center za obveščevalne in varnostne študije. Šola za mednarodne zadeve Normana Patersona, Univerza Carleton.
Hashim, AS (2014). Islamska država: od podružnice Al Kaide do kalifata, Svet za politiko Bližnjega vzhoda, letnik XXI, številka 4.
Hassan, H. (2014). ISIS: portret grožnje, ki preplavlja mojo domovino, Telegraf. Pridobljeno s http//:www.telegraph.org 21. septembra 2015.
Hawes, C. (2014). Bližnji vzhod in severna Afrika: grožnja ISIS, Teneo Intelligence. Pridobljeno s http//: wwwteneoholdings.com
HRW (2012). Naraščajoče nasilje: napadi Boko Harama in zlorabe varnostnih sil v Nigeriji. Human Rights Watch.
Huntington, S. (1996). Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda. New York: Simon & Schuster.
ICG (2010). Severna Nigerija: ozadje konflikta, Afriško poročilo. Št. 168. Mednarodna krizna skupina.
ICG (2014). Zajezitev nasilja v Nigeriji (II) Upor Boko Haram. Mednarodna krizna skupina, Afriško poročilo Št. 126.
ICG, (2012). Kenija Somalijska islamistična radikalizacija, poročilo Mednarodne krizne skupine. Afriški briefing Št. 85.
ICG, (2014). Kenija: Al-Shabaab-bližje domu. Poročilo Mednarodne krizne skupine, Afriški briefing Št. 102.
ICG, (2010). Severna Nigerija: Ozadje konflikta, Mednarodna krizna skupina, Afriško poročilo, Št. 168.
Lewis, B. (2003). Kriza islama: sveta vojna in nesveti teror. London, Phoenix.
Murshed, SM In S. Pavan, (2009). Iidentitete in islamske radikalizacije v zahodni Evropi. Micro Level Analysis of Violent Conflict (MICROCON), raziskovalni delovni dokument 16, pridobljeno iz http://www.microconflict.eu dne 11.th Januar 2015, Brighton: MICROCON.
Paden, J. (2010). Je Nigerija leglo islamskega ekstremizma? Povzetek Inštituta za mir Združenih držav št. 27. Washington, DC. Pridobljeno s http://www.osip.org 27. julija 2015.
Patterson, WR 2015. Islamska radikalizacija v Keniji, JFQ 78, Univerza za nacionalno obrambo. Pridobljeno s http://www.ndupress.edu/portal/68 dne 3rd Julij, 2015.
Radman, T. (2009). Opredelitev fenomena radikalizacije v Pakistanu. Inštitut za mirovne študije Pak.
Rahimullah, RH, Larmar, S. in Abdalla, M. (2013). Razumevanje nasilne radikalizacije med muslimani: pregled literature. Journal of Psychology and Behavioral Science. vol. 1 št. 1 december.
Roy, O. (2004). Globaliziran islam. Iskanje novega Ummeta. New York: Columbia University Press.
Rubin, B. (1998). Islamski radikalizem na Bližnjem vzhodu: raziskava in bilanca stanja. Pregled mednarodnih zadev na Bližnjem vzhodu (MERIA), letn. 2, št. 2, maj. Pridobljeno iz www.nubincenter.org dne 17th September, 2014.
Schwartz, BE (2007). Ameriški boj proti vahabskemu/novosalatističnemu gibanju. Orbis, 51 (1) pridobljeno doi:10.1016/j.orbis.2006.10.012.
Sergie, MA in Johnson, T. (2015). Boko Haram. Svet za zunanje odnose. Pridobljeno s http://www.cfr.org/Nigeria/boko-haram/p25739?cid=nlc-dailybrief iz 7.th September, 2015.
Veldhius, T. in Staun, J. (2006). Islamistična radikalizacija: model temeljnega vzroka: Nizozemski inštitut za mednarodne odnose, Clingendael.
Waller, A. (2013). Kaj je Boko Haram? Posebno poročilo, Inštitut za mir Združenih držav, pridobljeno s http://www.usip.org dne 4th September 2015
Avtor George A. Genyi. Prispevek, predložen na 2. letni mednarodni konferenci o reševanju etničnih in verskih konfliktov ter izgradnji miru, ki je potekala 10. oktobra 2015 v Yonkersu v New Yorku.
