Religion and Violence: Summer Lecture Series 2016

Kelly James Clark

Vera in nasilje na radiu ICERM je bilo predvajano v soboto, 30. julija 2016 ob 2. uri po vzhodnem času (New York).

Poletna serija predavanj 2016

Tema: "Vera in nasilje?"

Kelly James Clark

Gostujoči predavatelj: Kelly James Clark, Ph.D., višji znanstveni sodelavec na Kaufmanovem medverskem inštitutu na državni univerzi Grand Valley v Grand Rapidsu, MI; Profesor na Brooks College Honors Program; in avtor in urednik več kot dvajsetih knjig ter avtor več kot petdesetih člankov.

Zapis predavanja

Richard Dawkins, Sam Harris in Maarten Boudry trdijo, da ISIS in ISIS-u podobne skrajneže k nasilju motivira samo vera. Trdijo, da so bili drugi dejavniki, kot so socialno-ekonomska brezpravnost, brezposelnost, težavno družinsko ozadje, diskriminacija in rasizem, večkrat ovrženi. Trdijo, da ima religija glavno motivacijsko vlogo pri spodbujanju ekstremističnega nasilja.

Ker je trditev, da ima vera manjšo motivacijsko vlogo pri ekstremističnem nasilju, empirično dobro podprta, menim, da so trditve Dawkinsa, Harrisa in Boudryja, da religija in samo religija motivira ISIS in ISIS-u podobne skrajneže k nasilju, nevarno nepoučene.

Začnimo z neinformiranimi.

Zlahka je misliti, da so bile težave na Irskem verske, ker so vpleteni protestanti proti katolikom. Toda dajanje verskih imen stranem skriva resnične vire konfliktov – diskriminacijo, revščino, imperializem, avtonomijo, nacionalizem in sramoto; nihče na Irskem se ni prepiral zaradi teoloških doktrin, kot sta transsubstanciacija ali opravičevanje (verjetno niso mogli razložiti svojih teoloških razlik). Zlahka je misliti, da je bil bosanski genocid nad več kot 40,000 muslimani motiviran s krščansko predanostjo (muslimanske žrtve so pobili krščanski Srbi). Toda ti priročni vzdevki ignorirajo (a) kako plitko je bilo postkomunistično versko prepričanje in, kar je še pomembneje, (b) tako zapletene vzroke, kot so razred, zemlja, etnična identiteta, gospodarska brezpravnost in nacionalizem.

Prav tako je enostavno misliti, da člane ISIS-a in Al-Kaide motivira versko prepričanje, toda ...

Obtoževanje vere za takšno vedenje povzroči temeljno napako pri pripisovanju: pripisovanje vzroka vedenja notranjim dejavnikom, kot so osebnostne značilnosti ali dispozicije, ob zmanjševanju ali ignoriranju zunanjih, situacijskih dejavnikov. Kot primer: če zamujam, svojo zamudo pripišem pomembnemu telefonskemu klicu ali gostemu prometu, če pa zamujaš, to pripišem (eni) karakterni napaki (ste neodgovorni) in zanemarim morebitne zunanje vzroke . Torej, ko Arabci ali muslimani zagrešijo nasilno dejanje, takoj verjamemo, da je to posledica njihove radikalne vere, pri tem pa ignoriramo možne in celo verjetne vzroke.

Poglejmo si nekaj primerov.

V nekaj minutah po masakru homoseksualcev, ki ga je izvedel Omar Mateen v Orlandu, preden je izvedel, da je med napadom obljubil zvestobo ISIS-u, so ga označili za terorista. Obljuba zvestobe ISIS-u je sklenila dogovor za večino ljudi – bil je terorist, ki ga je motiviral radikalni islam. Če belec (kristjan) ubije 10 ljudi, je nor. Če musliman to stori, je terorist, ki ga motivira natanko ena stvar – njegova ekstremistična vera.

Vendar je bil Mateen po vseh merilih nasilen, jezen, žaljiv, moteč, odtujen, rasist, Američan, moški, homofob. Verjetno je bil bipolaren. Z enostavnim dostopom do orožja. Po besedah ​​njegove žene in očeta ni bil zelo veren. Njegove večkratne obljube zvestobe vojskujočim se frakcijam, kot so ISIS, Al Kaida in Hezbolah, nakazujejo, da ni poznal nobene ideologije ali teologije. CIA in FBI nista našla povezave z ISIS. Mateen je bil sovražen, nasilen, (večinoma) nereligiozen, homofobičen rasist, ki je na "Latinski večer" v klubu ubil 50 ljudi.

Čeprav je struktura motivacije za Mateena nejasna, bi bilo nenavadno povzdigniti njegova verska prepričanja (kot so bila) v nek poseben motivacijski status.

Mohammad Atta, vodja napadov 9-11, je pustil samomorilno sporočilo, v katerem je pokazal svojo zvestobo Alahu:

Zato se spomni Boga, kot je rekel v svoji knjigi: 'O Gospod, izlij na nas svojo potrpežljivost in utrdi naše noge ter nam daj zmago nad neverniki.' In njegove besede: 'In edino, kar so rekli, Gospod, odpusti naše grehe in pregrehe in naredi naše noge trdne in nam daj zmago nad neverniki.' In Njegov prerok je rekel: 'O Gospod, Ti si razodel knjigo, Ti premikaš oblake, Ti si nam dal zmago nad sovražnikom, premagaj jih in nam daj zmago nad njimi.' Daj nam zmago in naj se jim zamajejo tla pod nogami. Molite zase in za vse svoje brate, da bodo zmagali in zadeli svoje tarče ter prosite Boga, naj vam podeli mučeništvo, soočeni s sovražnikom, ne bežati pred njim, in naj vam podeli potrpežljivost in občutek, da je vse, kar se vam zgodi, zanj.

Seveda bi morali Atti verjeti na besedo.

Vendar je Atta (skupaj s svojimi kolegi teroristi) redko obiskoval mošejo, se zabaval skoraj vsako noč, bil je hud pijanec, njuhal kokain in jedel svinjske kotlete. Težko za muslimansko pokornost. Ko je njegova punca striptizeta prekinila njuno razmerje, je vdrl v njeno stanovanje in ubil njeno mačko in mucke, jih razkosal in razkosal ter nato razdelil njihove dele telesa po stanovanju, da jih je pozneje našla. Zaradi tega se Attino samomorilno sporočilo zdi bolj podobno upravljanju ugleda kot pobožni izpovedi. Ali pa je šlo morda za obupano upanje, da bodo njegova dejanja dosegla nekakšen kozmični pomen, ki je manjkal njegovemu sicer nepomembnemu življenju.

Ko je Lydia Wilson, raziskovalna sodelavka Centra za reševanje nerešljivih konfliktov na Univerzi v Oxfordu, pred kratkim opravila terensko raziskavo z zaporniki ISIS, je ugotovila, da »skrajno ne poznajo islama« in ne znajo odgovoriti na vprašanja o »šeriatskem pravu, militantnem džihadu, in kalifat." Potemtakem ni presenetljivo, da so oblasti v njuni prtljagi odkrile Jusufa Sarwarja in Mohammeda Ahmeda, ko sta bila v Angliji ujeta med vkrcavanjem na letalo. Islam za telebane in Koran za telebane.

V istem članku Erin Saltman, višja raziskovalka boja proti ekstremizmu na Inštitutu za strateški dialog, pravi, da "novačenje [ISIS] igra na željah po avanturi, aktivizmu, romantiki, moči, pripadnosti, skupaj z duhovno izpolnitvijo."

Enota za vedenjske znanosti angleške MI5 je v poročilu, ki je pricurljalo v Guardian, je razkril, da »veliko število tistih, ki so vpleteni v terorizem, še zdaleč niso verski navdušenci, svoje vere ne prakticirajo redno. Mnogi nimajo verske pismenosti in bi lahko. . . obravnavati kot redovne novince.« Dejansko poročilo trdi, da "dobro uveljavljena verska identiteta dejansko ščiti pred nasilno radikalizacijo."

Zakaj bi angleški MI5 mislil, da vera nima praktično nobene vloge pri ekstremizmu?

Ne obstaja enoten, dobro uveljavljen profil teroristov. Nekateri so revni, drugi ne. Nekateri so brezposelni, nekateri ne. Nekateri so slabo izobraženi, drugi ne. Nekateri so kulturno izolirani, nekateri ne.

Kljub temu te vrste zunanjih dejavnikov, čeprav niso ne potrebni ne zadostni, do prispevajo k radikalizaciji nekaterih ljudi v določenih okoliščinah. Vsak ekstremist ima svoj edinstven socialno-psihološki profil (kar onemogoča njihovo identifikacijo).

V delih Afrike z neverjetno visokimi stopnjami brezposelnosti med 18 in 34 let, ISIS cilja na brezposelne in obubožane; ISIS ponuja stalno plačo, smiselno zaposlitev, hrano za njihove družine in priložnost, da povrnejo udarec tistim, ki jih imajo za ekonomske zatiralce. V Siriji se veliko rekrutov pridruži ISIS-u samo zato, da strmoglavijo začarani Asadov režim; osvobojeni kriminalci najdejo ISIS primeren kraj za skrivanje pred svojo preteklostjo. Palestince motivira dehumanizacija življenja kot osvobojeni drugorazredni državljani v državi apartheida.

V Evropi in Ameriki, kjer je večina rekrutov mladih izobraženih moških iz srednjega razreda, je kulturna izolacija dejavnik številka ena, ki muslimane žene v ekstremizem. Mlade, odtujene muslimane privlačijo uglajeni mediji, ki ponujajo pustolovščino in slavo njihovim dolgočasnim in marginaliziranim življenjem. Nemške muslimane motivirata pustolovščina in odtujenost.

Časi poslušanja dolgočasnih in monotonih pridig Osame bin Ladna so že zdavnaj mimo. Visoko usposobljeni rekruterji ISIS-a uporabljajo družbena omrežja in osebne stike (prek interneta), da ustvarijo osebne in skupne vezi sicer nezadovoljnih muslimanov, ki jih nato premami, da zapustijo svoja vsakdanja in nesmiselna življenja ter se skupaj borijo za plemenit namen. To pomeni, da jih motivira občutek pripadnosti in iskanje človeškega pomena.

Lahko bi pomislili, da so sanje o posmrtnih devicah še posebej naklonjene nasilju. Toda kar zadeva neko večjo dobro, bo zadostovala skoraj vsaka ideologija. Dejansko so neverske ideologije v 20. stoletju povzročile veliko več trpljenja in smrti kot vse versko motivirano nasilje v človeški zgodovini skupaj. Nemčija Adolfa Hitlerja je ubila več kot 10,000,000 nedolžnih ljudi, medtem ko je med drugo svetovno vojno umrlo 60,000,000 ljudi (mnogo več smrti pa je mogoče pripisati boleznim in lakoti, povezanim z vojno). Čistke in lakote pod režimom Josifa Stalina so ubile milijone ljudi. Ocene števila smrtnih žrtev Mao Zedonga se gibljejo med 40,000,000 in 80,000,000. Sedanje obtoževanje religije ne upošteva osupljivega števila smrti sekularnih ideologij.

Ko bodo ljudje enkrat začutili, da pripadajo skupini, bodo za svoje brate in sestre v skupini storili vse, celo zagrešili grozodejstva. Imam prijatelja, ki se je boril za ZDA v Iraku. On in njegovi tovariši so postajali vse bolj cinični do ameriške misije v Iraku. Čeprav ni bil več ideološko zavezan ciljem ZDA, mi je rekel, da bi za člane svoje skupine naredil vse, celo žrtvoval svoje življenje. Ta dinamika se poveča, če je to mogoče dis-identificirati in dehumanizirati tiste, ki niso v njegovi skupini.

Antropolog Scott Atran, ki je govoril z več teroristi in njihovimi družinami kot kateri koli zahodni učenjak, se strinja. V pričanju ameriškemu senatu leta 2010 je dejal: »Kar danes navdihuje najbolj smrtonosne teroriste na svetu, ni toliko Koran ali verski nauk kot vznemirljiv vzrok in poziv k dejanjem, ki obljublja slavo in spoštovanje v očeh prijateljev. , preko prijateljev pa večno spoštovanje in spomin v širnem svetu.” Džihad, je dejal, je "vznemirljiv, veličasten in kul."

Harvey Whitehouse iz Oxforda je usmerjal mednarodno skupino uglednih učenjakov o motivih skrajnega samopožrtvovanja. Ugotovili so, da nasilnega ekstremizma ne motivira vera, motivira ga zlitje s skupino.

Psihološkega profila današnjega terorista ni. Niso nori, pogosto so dobro izobraženi in mnogi so razmeroma dobro situirani. Tako kot mnoge mlade jih motivira občutek pripadnosti, želja po vznemirljivem in smiselnem življenju ter predanost višjemu cilju. Čeprav ekstremistična ideologija ni pomemben dejavnik, je običajno nizko na seznamu motivov.

Dejal sem, da je pripisovanje ekstremističnega nasilja večinoma veri nevarno neinformirano. Pokazal sem, zakaj je trditev neinformirana. Na nevarni del.

Ohranjanje mita, da je vera glavni vzrok za terorizem, gre na roko ISIS-u in preprečuje priznanje naše odgovornosti za ustvarjanje pogojev za ISIS.

Zanimivo je, da priročnik ISIS-a ni Koran, ampak Upravljanje divjine (Idarat at-Tawahoush). Dolgoročna strategija ISIS-a je ustvariti tak kaos, da bi bilo podrejanje ISIS-u raje kot življenje v divjih razmerah vojne. Da bi pritegnili mlade k ISIS-u, skušajo odpraviti »sivo cono« med pravim vernikom in nevernikom (v kateri se znajde večina muslimanov) z uporabo »terorističnih napadov«, da bi muslimanom pomagali uvideti, da nemuslimani sovražijo islam in ga želijo škodujejo muslimanom.

Če se bodo zmerni muslimani počutili odtujene in nevarne zaradi predsodkov, bodo prisiljeni izbrati ali odpadništvo (tema) ali džihad (luč).

Tisti, ki menijo, da je vera glavni ali najpomembnejši motivator skrajnežev, pomagajo izriniti sivo cono. Z omalovaževanjem islama z ekstremističnim čopičem ohranjajo mit, da je islam nasilna religija in da so muslimani nasilni. Boudryjeva napačna pripoved krepi pretežno negativno prikazovanje muslimanov v zahodnih medijih kot nasilnih, fanatičnih, fanatičnih in teroristov (če zanemarimo 99.999 % muslimanov, ki to niso). In potem smo pri islamofobiji.

Zahodnjakom je zelo težko izolirati svoje razumevanje in sovraštvo do ISIS-a in drugih skrajnežev, ne da bi zdrsnili v islamofobijo. In čedalje večja islamofobija, upa ISIS, bo mlade muslimane premamila iz sivine v boj.

Treba je opozoriti, da velika večina muslimanov meni, da so ISIS in druge ekstremistične skupine tiranske, zatiralne in zlobne.

Nasilni ekstremizem je po njihovem prepričanju sprevrženost islama (kot sta KKK in Westboro Baptist sprevrženost krščanstva). Navajajo Koran, ki pravi, da obstaja brez prisile v zadevah vere (Al-Baqara: 256). Po Koranu je vojna samo za samoobrambo (Al-Baqarah: 190) in muslimanom je naročeno, naj ne hujskajo k vojni (Al-Hajj: 39). Abu-Bakr, prvi kalif po smrti preroka Mohameda, je dal ta navodila za (obrambno) vojno: »Ne izdajajte, ne bodite zahrbtni ali maščevalni. Ne pohabite. Ne ubijajte otrok, starejših ali žensk. Ne sekajte ali sežigajte palm ali sadnih dreves. Ne ubij ovce, krave ali kamele, razen za hrano. In naleteli boste na ljudi, ki so se omejili na bogoslužje v puščavnikih, pustite jih pri miru tistemu, čemur so se posvetili.« Glede na to ozadje se nasilni ekstremizem res zdi kot sprevrženost islama.

Muslimanski voditelji so v ostrem boju proti ekstremističnim ideologijam. Na primer, leta 2001 na tisoče muslimanskih voditeljev po vsem svetu takoj obsodil napade Al Kaide na ZDA. 14. septembra 2001 je skoraj petdeset islamskih voditeljev podpisalo in razdelilo to izjavo: »Spodaj podpisani, voditelji islamskih gibanj, smo zgroženi nad dogodki v torek, 11. septembra 2001 v Združenih državah, ki so povzročili množično ubijanje, uničenje in napad na nedolžna življenja. Izražamo naše globoko sožalje in žalost. Incidente, ki so v nasprotju z vsemi človeškimi in islamskimi normami, najostreje obsojamo. To temelji na plemenitih zakonih islama, ki prepovedujejo vse oblike napadov na nedolžne. Vsemogočni Bog pravi v Svetem Koranu: 'Noben nosilec bremen ne more nositi bremena drugega' (Sura al-Isra 17:15).«

Nenazadnje menim, da je nevarno pripisovati ekstremizem veri in ignorirati zunanje pogoje, ker to ustvarja ekstremizem. njihove težava, ko je tudi naši problem. Če je ekstremizem motiviran s njihove religija, torej jih so v celoti odgovorni (in jih treba spremeniti). Toda če je ekstremizem motiviran kot odgovor na zunanje pogoje, potem so odgovorni tisti, ki so odgovorni za te pogoje (in si morajo prizadevati za spremembo teh pogojev). Kot James Gilligan, v Preprečevanje nasilja, piše: »Nasilja ne moremo niti začeti preprečevati, dokler ne moremo priznati, kaj počnemo sami, kar k njemu prispeva, aktivno ali pasivno.«

Kako je Zahod prispeval k razmeram, ki motivirajo nasilni ekstremizem? Za začetek smo v Iranu strmoglavili demokratično izvoljenega predsednika in postavili despotskega šaha (da bi ponovno pridobili dostop do poceni nafte). Po razpadu Otomanskega cesarstva smo Bližnji vzhod razdelili glede na lastno gospodarsko prednost in kljub dobremu kulturnemu razumu. Desetletja smo kupovali poceni nafto iz Savdske Arabije, katere dobički so spodbujali vahabizem, ideološke korenine islamskega ekstremizma. Destabilizirali smo Irak z lažnimi pretvezami, kar je povzročilo smrt na stotine tisočev nedolžnih civilistov. Arabce smo mučili v nasprotju z mednarodnim pravom in osnovnim človeškim dostojanstvom, Arabce, za katere vemo, da so nedolžni, pa smo obdržali zaprte brez obtožbe ali pravnega sredstva v Guantanamu. Naši brezpilotni letalniki so ubili nešteto nedolžnih ljudi in njihovo nenehno brenčanje na nebu pesti otroke s posttravmatsko stresno motnjo. Enostranska podpora ZDA Izraelu pa ohranja krivice proti Palestincem.

Skratka, naše sramotenje, poniževanje in škodovanje Arabcem je ustvarilo razmere, ki navdihujejo nasilne odzive.

Glede na ogromno neravnovesje moči se je šibkejša sila prisiljena zateči k gverilskim taktikam in samomorilskim bombnim napadom.

Težava ni samo njihova. Je tudi nosi. Pravičnost zahteva, da nehamo v celoti kriviti njih in prevzamemo odgovornost za svoj prispevek k razmeram, ki spodbujajo teror. Brez skrbi za pogoje, ki spodbujajo terorizem, ne bo izginil. Zato bo bombardiranje večinoma civilnega prebivalstva, znotraj katerega se skriva ISIS, samo poslabšalo te razmere.

Če je ekstremistično nasilje motivirana z vero, se je treba verski motivaciji upreti. Podpiram prizadevanja muslimanskih voditeljev, da mlade muslimane cepijo proti prevzemanju pravega islama s strani skrajnežev.

Vztrajanje pri verski motivaciji je empirično nepodprto. Motivacijska struktura ekstremistov je veliko bolj zapletena. Poleg tega smo zahodnjaki prispevali pogoje, ki motivirajo ekstremizem. Trdo moramo delati in skupaj z našimi muslimanskimi brati in sestrami ustvariti razmere pravičnosti, enakosti in miru.

Tudi če se razmere, ki spodbujajo ekstremizem, popravijo, bodo nekateri pravi verniki verjetno nadaljevali svoj nasilni boj za ustvarjanje kalifata. Toda njihov nabor novincev bo usahnil.

Kelly James Clark, dr. (Univerza Notre Dame) je profesor v programu za častni uspeh na Brooks Collegeu in višji znanstveni sodelavec na Kaufmanovem medverskem inštitutu na državni univerzi Grand Valley v Grand Rapidsu, MI. Kelly je imela obiske na Univerzi Oxford, Univerzi St. Andrews in Univerzi Notre Dame. Je nekdanji profesor filozofije na Gordon College in Calvin College. Deluje na področju filozofije religije, etike, znanosti in religije ter kitajske misli in kulture.

Je avtor, urednik ali soavtor več kot dvajsetih knjig in avtor več kot petdesetih člankov. Njegove knjige vključujejo Abrahamovi otroci: svoboda in strpnost v dobi verskih konfliktov; Religija in vede o izvoru, Nazaj na Razum, Zgodba o etikiKo vera ni dovolj, in 101 Ključni filozofski izrazi njihovega pomena za teologijo. Kellyjina Filozofi, ki verjamejo je bil izglasovan za enega odDanašnje krščanstvo Knjige leta 1995.

Nedavno je sodeloval z muslimani, kristjani in Judi na področju znanosti in vere ter verske svobode. V povezavi z deseto obletnico 9-11 je organiziral simpozij, “Svoboda in strpnost v dobi verskih konfliktov” na univerzi Georgetown.

Delite s prijatelji, znanci, družino in partnerji :-)

Povezani članki

Spreobrnitev v islam in etnični nacionalizem v Maleziji

Ta članek je del večjega raziskovalnega projekta, ki se osredotoča na vzpon etničnega malajskega nacionalizma in nadvlade v Maleziji. Medtem ko je porast etničnega malajskega nacionalizma mogoče pripisati različnim dejavnikom, se ta članek posebej osredotoča na zakon o spreobrnjenju v islam v Maleziji in na to, ali je okrepil občutek etnične malajske nadvlade ali ne. Malezija je večetnična in večverska država, ki se je leta 1957 osamosvojila od Britancev. Malajci, ki so največja etnična skupina, so vero islam vedno obravnavali kot del svoje identitete, kar jih ločuje od drugih etničnih skupin, ki so bile pripeljane v državo med britansko kolonialno vladavino. Medtem ko je islam uradna vera, ustava dovoljuje, da druge vere mirno izvajajo Malezijci, ki niso Malajci, in sicer etnični Kitajci in Indijci. Vendar pa islamski zakon, ki ureja muslimanske poroke v Maleziji, določa, da se morajo nemuslimani spreobrniti v islam, če se želijo poročiti z muslimani. V tem prispevku trdim, da je bil zakon o spreobrnitvi v islam uporabljen kot orodje za krepitev čustev etničnega malajskega nacionalizma v Maleziji. Preliminarni podatki so bili zbrani na podlagi intervjujev z malajskimi muslimani, ki so poročeni z Nemalejkami. Rezultati so pokazali, da večina malajskih intervjuvancev meni, da je spreobrnitev v islam nujna, kot to zahtevata islamska vera in državni zakon. Poleg tega tudi ne vidijo razloga, zakaj bi Ne-Malajci nasprotovali spreobrnitvi v islam, saj bodo otroci po poroki samodejno obravnavani kot Malajci v skladu z ustavo, ki prav tako vključuje status in privilegije. Stališča Nemalajcev, ki so se spreobrnili v islam, so temeljila na sekundarnih intervjujih, ki so jih opravili drugi učenjaki. Ker je biti musliman povezan s tem, da ste Malajci, se mnogi Ne-Malajci, ki so se spreobrnili, počutijo oropane občutka verske in etnične identitete ter čutijo pritisk, da sprejmejo etnično malajsko kulturo. Medtem ko je sprememba zakona o spreobrnjenju lahko težavna, bi lahko bil odprt medverski dialog v šolah in javnih sektorjih prvi korak za reševanje tega problema.

Delite s prijatelji, znanci, družino in partnerji :-)

Religije v Igbolandu: diverzifikacija, pomembnost in pripadnost

Religija je eden izmed socialno-ekonomskih pojavov z nespornim vplivom na človeštvo kjer koli po svetu. Čeprav se zdi sveto, vera ni pomembna le za razumevanje obstoja katerega koli avtohtonega prebivalstva, ampak ima tudi politični pomen v medetničnem in razvojnem kontekstu. Zgodovinskih in etnografskih dokazov o različnih manifestacijah in nomenklaturah fenomena religije je na pretek. Narod Igbo v južni Nigeriji, na obeh straneh reke Niger, je ena največjih temnopoltih podjetniških kulturnih skupin v Afriki, z nedvomno versko vnemo, ki implicira trajnostni razvoj in medetnične interakcije znotraj tradicionalnih meja. Toda verska pokrajina Igbolanda se nenehno spreminja. Do leta 1840 je bila prevladujoča vera Igbojev avtohtona ali tradicionalna. Manj kot dve desetletji kasneje, ko se je na tem območju začela krščanska misijonarska dejavnost, se je sprostila nova sila, ki je sčasoma preoblikovala avtohtono versko pokrajino tega območja. Krščanstvo je postalo pritlikavo nad prevlado slednjega. Pred stoletnico krščanstva v Igbolandu so se islam in druge manj hegemonistične vere pojavile, da bi tekmovale z avtohtonimi religijami Igbo in krščanstvom. Ta dokument spremlja versko diverzifikacijo in njen funkcionalni pomen za harmoničen razvoj v Igbolandu. Podatke črpa iz objavljenih del, intervjujev in artefaktov. Trdi, da se bo ob pojavu novih religij verska pokrajina Igbojev še naprej diverzificirala in/ali prilagajala, bodisi zaradi vključenosti ali ekskluzivnosti med obstoječimi in nastajajočimi religijami, za preživetje Igbojev.

Delite s prijatelji, znanci, družino in partnerji :-)